Naduti Gliha, jezni Zaho, neškodljivi Jojo

Ko je Srečko Katanec začel svoj prvi mandat na selektorskem položaju, je najprej umaknil Primoža Gliho. Svojeglavi Cikavčan je bil s svojo trmo in v tistem obdobju tudi s kančkom pozitivne nadutosti, ki jo je leto prej okrepil eden od najslavnejših podvigov kakšnega od reprezentantov v samostojni slovenski zgodovini (na Poljudu v Splitu je zabil tri gole »ognjevitim«, pozneje na SP v Franciji 1998 tretjim na svetu), neprimeren kandidat za vodjo novega, po Zdenku Verdeniku Srečkovega poglavja.

Med Srečkom in sedanjim selektorjem selekcije do 21 let Primožem niti zdaj ne vlada posebna idila, čeprav si po nogometni ideologiji in razumevanja nista prav daleč drug od drugega. Toda Srečkova intuicija je imela logiko – za velike zmage je potreboval novega fakina, še boljšega, jeznega, motiviranega in tudi v nogometnem svetu prepoznavnega. Videl ga je v Zlatku Zahoviću. Resnično nabriti in v zahtevnih okoljih v Beogradu, Guimaraesu in Portu brušen Mariborčan je šele pod Srečkovo taktirko in v 28. letu starosti naposled dobil status, kakršnega mu Verdenik nikakor ni hotel – ali v njem ni videl vodje – dati: igralca z največjimi možnimi pooblastili na igrišču. Da si je z goli in uspehi utiral vpliv tudi zunaj slačilnice, je samo še potrdilo Katančevo oceno o tem, da ima Zlatko DNK vodje.

Srečko si je po jesenskem vstajenju z vrhuncema zmage proti Slovaški in remija proti Angliji povrnil dobršen del izgubljenega sijaja in zaupanja med navijači. Ni skrivnost, da bi ob neodločenih izidih v Stožicah odšel v slačilnico z jasnim sporočilom, da je napočil trenutek za njegovo slovo. Toda ob njegovih silnih izlivih iskrenosti in realnih ocen o dosegu moštva, ki jih navijači nočejo slišati, je pri njem na srečo posvetila lučka. Tudi tako zagaman nasprotnik značajskih težakov in tečnob z igralsko dodano vrednostjo je spoznal, da najbolj uigran orkester potrebuje solista za vrhunske izvedbe s srečnim koncem. Tako kot je nekoč verjel v Zlatka in moč moštva, ki je za vodjo na igrišču krvavelo in on z njim, je tudi v tej ekipi preprosto moral najti junaka. Ni ga našel, ni si ga izmislil, ponujal se je kar sam in poznal ga je že iz prejšnjega desetletja iz Interblocka – Josip Iličić.

Begunec iz BiH, Hrvat, ki je očeta izgubil v vojni star komaj eno leto, je igralec, ki je razgalil, da imajo slovenski navijači opraviti s prenovljenim Katancem. Ne nujno boljšim strokovnjakom, vsekakor pa osebnostno zrelejšim. In predvsem nima nič s Srečkom iz prvega mandata. Joja v ospredje zagotovo ni potisnila Srečkova intuicija, ki jo je, pa naj mi ne zameri, v veliki meri izgubil. Lahko pa si jo povrne. V ospredje je 28-letnega zvezdnika Fiorentine porinila nogometne logika in evolucija. Njej se je Srečko dolgo upiral tako, da je posnemal starega Srečka.

Naravna selekcija in »starešine« med reprezentanti so presodili, da je neškodljivi umetnik Jojo lahko Katančev kot tudi njihov rešitelj. Da je nekdo, ki mora na igrišču početi, kar najbolje zna, medtem ko bodo v slačilnici in zunaj njega razmišljali drugi.

Navijače pa bi opozoril, naj od Iličića ne zahtevajo preveč, ni fakin in ni vodja. Je le igrivi virtuoz spektakularnih potez in golov, toda z njim v glavni vlogi niti eno moštvo še ni doseglo presežka. Slovenija bi lahko bila tudi njegov mejnik.