Tiskane izdaje
V tej krizi je veliko licemerja. Še vedno se obnašamo, kakor da so se begunci, ki prihajajo v Evropo, na neki točki odločili, da bodo postali migranti; in da množične selitve ljudi niso povezane z zahodno politiko v Siriji, Libiji, Afganistanu, Iraku in drugod. V grški mitologiji je bila Evropa feničanska princesa. Smo en in isti svet. Kar se zgodi na Bližnjem vzhodu, ima posledice tukaj. To zadnje še nikoli ni bilo tako zelo očitno, kot je tačas. Z begunsko krizo je Evropa dobila račun.
Državljani se na begunsko krizo odzivajo čustveno: s sočutjem in simpatijo, s predsodki in strahovi. Imaginarij evropske družbe, ki se ima za razsvetljeno in tolerantno, seže od fotografij utopljenega dečka na plaži – samo še tak prizor se za hip dotakne omrtvičene evropske javnosti, kot da sicer ne vemo, kako grda, kako umazana je venomer vojna – prek vznesenih prizorov Nemcev, ki pozdravljajo begunce, do brutalnosti na madžarski meji. Evropejce vnemirja begunska kriza, a šele zdaj, ko je prišla čisto blizu. Dokler so bili milijoni v taboriščih Libanona, Jordanije in Turčije, jim ni bilo mar. Sploh pa, empatije so manj potrebni ti, ki so prišli, ampak bolj oni, ki so ostali.
Solidarnost in sočutje sta premalo, treba se je soočiti z vzroki krize. Begunci iz Sirije, Iraka, Libije in Somalije bežijo pred vojnami, ki niso njihove, prihajajo iz držav, ki jih ni več. Zahod se nerad pogleda v ogledalo, raje se zavije v kopreno nedolžnosti. Toda v marsičem je uničil način življenja tega dela sveta, ki zdaj prihaja k nam, ker pač nima kam. Še nikdar ni bila kompleksnost kriz tolikšna, še nikoli se niso krize tako zlahka pretakale druga v drugo. Hkrati ni nikakršnih pogajanj, ki bi bila namenjena vsaj iskanju kratkoročne rešitve.
Propadle države so neposredna posledica zahodnih intervencij. Ta ista politika, vključno z »vojno proti terorizmu«, je prispevala k sesutju Bližnjega vzhoda in Afganistana, povzročila je begunsko krizo. Za destabilizacijo Iraka, Afganistana in Sirije so odgovorne Združene države, iraška vojna se je začela z ameriško invazijo leta 2003, ta je omogočila nastanek tako imenovane Islamske države. Evropa, z voljnimi vzhodnimi članicami in Slovenijo vred, je integralni del zgodbe. Kaotične razmere v Libiji, prek katere zdaj prihaja največ beguncev in priseljencev, sta soustvarili Velika Britanija in Francija. In lahko posežemo še dlje nazaj. Propadle države so rezultat umetno potegnjenih meja, ki sta jih leta 1916 s Sykes-Picotovim sporazumom zarisali Britanija in Francija skladno s svojimi kolonialnimi interesi. Skrajna revščina in čedalje večje razlike med globalnim Severom in Jugom, ki se samo povečujejo, so povezane z bogastvom, ki si ga je bil Zahod nagrabil v stoletni zgodovini; pa tudi z novodobnim izkoriščanjem afriških naravnih virov, kjer je na celini nova kolonizatorka Kitajska, ki se s Francijo kosa za nadzor nad viri; z globalnim stremljenjem za kobaltom, zlatom, bakrom ...; z naftnimi polji v Iraku.
Za vsakršno usklajeno humanitarno strategijo in reševanje begunske krize je najprej potrebno soočenje s pravimi vzroki in prevzem odgovornosti za razmere.
