Ne čvekaj o kruhu in potici: glavo ti bodo oddrobili!

Bo komu na Slovenskem odletela glava, če bo duhovičil, naj se ljudstvo ogiblje domačega kruha in naj raje je potico?

Objavljeno
28. september 2012 19.38
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Mariji Antoaneti, poročeni s francoskim kraljem Ludvikom XVI., so prišepnili: Ljudstvo nima več niti za kruh. In Marija naj bi siknila: Pa naj jedo potico! Potem je na Francoskem izbruhnila revolucija, ki je spremenila svet. Zgodba morda ni najbolj verodostojna, ker imajo Francozi druga peciva, potica je menda slovenska, gre pa vsekakor za univerzalno videnje oblastniške ošabnosti. Tisto »potico« so kraljici verjetno naprtili, ker naj bi bila tujega rodu (z avstrijskega dvora), zapravljiva, lahkomiselna, skratka, nepriljubljena. O sposobnostih Ludvika XVI. se ni nihče spraševal, iz revolucionarne Francije je, revček, preprosto pobegnil, a so ga zasačili in giljotinirali. »Kolateralna škoda« te giljotine je bila kajpak tudi Marija Antoaneta.

Bo komu na Slovenskem odletela glava, če bo duhovičil, naj se ljudstvo ogiblje domačega kruha in naj raje je potico? Ali pa se zapelje na Trojane na krofe, na Bled na kremšnite? Slovenija je v nekem predrevolucionarnem stanju, ker ji gre vse slabše, ampak se tam vrtinči kot nemočna riba pod mlinskim kolesom.

Resnih analiz, kaj se sploh dogaja, skorajda ni, čeprav je že s slabim daljnogledom razvidno, da gre za razpad neke doslej sorazmerno urejene družbe in za vzpon nekega političnega sistema, ki ga ni nihče izbral, še manj izvolil. Tudi brez daljnogleda je razpoznavno, da ne gre samo za novo oblast, zamenljivo, kot bi morala biti, ampak za nekaj bolj nevarnega. Namreč: ko v vsakodnevno politiko, recimo temu upravljanje skupnih zadev, sikne kača ideologije, pač že po svetem pismu sledi izgon iz raja. In ravno to se nam dogaja. Iz neke sorazmerno urejene državice smo štrbunknili v psevdorevolucionarni tolmun – kjer pa ni ne kruha ne potice.

Ta oblast bo morala kmalu priznati, da je vse skupaj zavozila, kajpak na račun denarja, ki ga je sama nekam poskrila, in se potemtakem nima kaj pritoževati, če ljudje svoje prihranke rešujejo iz bank v nogavice ali pod »povšter«. V principu gre za razpad sistema, povzročen od zgoraj navzdol; gre, najprej, za sistematično pavperiziranje socialnih skupin, ki se ne morejo braniti (upokojenci, otroci, dojenčki). Pripravlja se že drugi frontalni napad na pokojnine, kar seveda govori o pomanjkanju fantazije na finančnem ministrstvu. Še malo jim manjka, pa bodo dojenčkom pribili poseben DDV za mleko. Kot tiskanim medijem.

Lahko bi ocenili, da gre za neke vrste brezglavost, vendar verjetno ni čisto tako: gre morda za sistematično selekcioniranje prebivalstva na manj in bolj ranljive sloje. Slednji se bodo hitreje uklonili, o tem piše že Wilhelm Reich v Masovni psihologiji fašizma. Precej se zadnje čase govori o fašizmu, našemu, slovenskemu, zato nekaj malega o tem.

Reich je svojo Masovno psihologijo napisal že v času ekspresnega Hitlerjevega vzpona v Nemčiji, seveda pa ni mogel predvideti, kje in kako se bo ta »avantura« nacionalsocializma končala. Nacizem je namreč skrajna, nečloveška deformacija vsega – celo fašizma! Ne pozabimo, da se je fašizem »uradno« začel z Mussolinijem (Hitler je bil njegov občudovalec), bil je nekakšen »mediteranski« plevel vsega tistega, kar se je pozneje sprevrglo v drugo svetovno vojno. In ne pozabiti: prijatelj Benito je bil v resnici idealist: sprva socialist, celo direktor časopisa Avanti (Naprej), ki je še po vojni veljal za partijsko glasilo socialistov in nasploh levice.

Mussolinija in Hitlerja je božja roka izbrala drugega za drugega: Benito je v Švici delal kot zidar in novinar, Adolf se je šel na Dunaju slikarja, delal pa ni nikoli. In tako sta dve kreaturi skuhali evropsko zgodovino 20. stoletja. Vas to kaj spominja na Šentflorjansko?

Toda če so v Nemčiji prepovedali nacizem, so se metastaze fašizma ohranile povsod po svetu in v zadnjem času se o fašizmu vse več govori tudi v Sloveniji, ki je bila sicer žrtev italijanskega napuhlega ekspanzionizma. Namreč: nacizem je bil ekskluzivističen, rezerviran za arijsko raso, fašizem pa je pravzaprav »svetovljanska« doktrina, ki se jo da porabiti od Buenos Airesa do Vladivostoka. Tu je nekje vmes tudi naša državica. In fašizma ni ravno lahko prepoznati, ker ga je skoraj nešteto vrst: poleg Italije in Nemčije lahko omenimo tudi Franca v Španiji, Action française, Heimwehr v Avstriji, reksiste v Belgiji, ustaše na Hrvaškem itd.

Ni težko postati fašist! Za to »ideologijo« so značilni skrajni nacionalizem, protikomunizem, rasizem, šovinizem, revanšizem, populizem in socialna demagogija. V tej invazivni podrasti se lahko vsak Slovenec znajde po svoje. Mačeta ne pomaga dosti.

No, če k tem atributom fašizma prištejemo še antiparlamentarizem, odpravo ustanov ureditve, nasilno odstranitev demokratičnih sil, težnje k nacionalni družbeni integraciji s pomočjo ene stranke in korporativnega predstavništva, antiliberalizem in povečano izkoriščanje delavcev itd. – smo že skoraj v deželi Ivana Cankarja.

Hop, tu pa gre vendar za razlike. Mussolinijeva Italija se je v času fašizma skoraj otresla lakote, saj je Benito dal izsušiti močvirja, ko je bila žetev, pa je – kajpak razgaljen do pasu – sam pomagal premetati nekaj snopov. Uspešno ga oponaša Putin, naš Borut pa je sicer marljiv, a lesen. Pade s konja, kar se uradno ni zgodilo še nobenemu predsedniškemu kandidatu. Naprej: Hitler je bil, kar je bil, toda Nemci se ga bodo spomnili tudi po tem, da je dal zgraditi avtoceste, da je s tekočih trakov prišel volkswagen, da so zagnali izjemno industrijo itd.

Albert Speer, minister za industrijo, v svojih spominih jadikuje: Naj Nemčija propade, nemška industrija pa mora ostati! V slovenski politiki ga pač ni človeka, ki bi razmišljal tako dolgoročno, nasprotno, pri nas hkrati propadata država in industrija.

No, gre predvsem za to, da sta se oba fašizma, italijanski in nemški, izkazala za bolj ali manj ekonomsko učinkovita, pri nas pa tisti, ki se imajo za osamosvojitelje, niti po dveh desetletjih nimajo pokazati ničesar. Niti ene nove tovarne. Nasprotno, Slovenijo so ekonomsko zrinili nekam v tretji svet in iz nekdaj prodorne državice smo nazadovali v druščino, kjer so doma takšni in drugačni totalitarni režimi, pa naj se pleše valček ali tango.

Bistvo je, da je aktualna oblast izčrpala še zadnje ekonomske resurse, da ne zna graditi avtocest in železnic niti mlatiti žita, banke je tako in drugače izčrpala – če ne podnevi, pa ponoči. Tako ima na voljo samo človeški potencial: najprej se znebimo tistih, ki so menda nekoristni, potem pa še dojenčkov, ker samo jočejo, lulajo in kakajo. Ironija je v tem, da se je predsednik vlade te dni izognil vsem odgovornostim v državi in je v generalni skupščini OZN predaval, kako »nadgraditi« mednarodne predpise o preprečevanju genocida. On že ve.