Ne iščimo zgledov v tujini

Maribor je naredil korak naprej v primerjavi z minulo evropsko sezono ne glede na sinočnji poraz. Uspešnost posameznega kluba lahko ocenjujemo s pomočjo štirih osnovnih meril; to so rezultat (1), selekcija igralcev (2), kakovost igre (3) in ustvarjanje igralcev (4). Morda je bil kdo razočaran zaradi poraslih ambicij po zmagi nad Panathinaikosom, kar je normalno. Toda Maribor je osvojil več točk kot v prejšnji sezoni.

Klub je tudi selekcioniral prave igralce. Ob tem je bila dobro vidna jasna usmeritev v igri, videla se je roka taktične filozofije. Najtežje je ustvarjanje igralcev; prodaja lastnih nogometašev omogoča umirjeno in ciljno osredotočeno delo. Vse našteto je težko izvedljivo, če hočeš ustrezati vsem štirim merilom, pa je še toliko težje. Napredovali so posamezniki in klub kot celota. In ne le zaradi točk, ki so vselej dobrodošle, ali boljšega količnika.

To zahteva optimalno organizacijo dela na igrišču in ob njem. Prav na tem področju je Maribor naredil največji korak naprej. V vseh 12 tekmah v Evropi je imel en slabši večer, in sicer na tekmi z Dinamom. Sicer pa je moštvo igralo napadalno, manj se je branilo, četudi je nastopilo v eni od najmočnejših skupin v evropski ligi. Seveda, ko igraš v tako izbrani družbi, je za uspeh potrebno več. Najlažje se je zaprto postaviti in upati, da boš preživel 90 minut. Težje pa je kontinuirano napadati.

Linije gibanja Mariborovih igralcev so bile dobro vidne, moštvo je imelo nekaj težav predvsem na gostovanjih, in sicer približno 25 metrov od vrat tekmeca, ko ni vselej znalo prebiti zadnje ovire. Za to potrebuješ bodisi Lionela Messija, ki si ga v Sloveniji ne moremo privoščiti, bodisi avtomatizem v igri. Staviti moramo torej na avtomatizem. Zaostanek v igri »ena na ena« je bil še posebej viden v Londonu. Za to pa sta potrebna čas in strokovno delo. Tudi pri tem je bil viden napredek Maribora v primerjavo s prejšnjo sezono. Vidno je, da je zgodba dobro postavljena okrog Roberta Berića, morda obstaja manevrski prostor za napredek predvsem na gostovanjih.

Mariborska zgodba je dokaz za to, da v Sloveniji premoremo dovolj znanja tudi za največje uspehe in da ni treba a priori in za vsako ceno iskati idej v tujini. Nenazadnje smo prišli do eura, mundiala, lige prvakov in evropske lige z domačim znanjem. Iskati moramo svojo pot, ne pa kar »kopirati« enoumnih modelov iz tujine. Pri nas ne bo nikoli zrasla nova Barcelona. Preveč pozornosti posvečamo vrhunski telesni pripravljenosti. Ta je vendar samoumevna! Na treningih bi morali posvečati pozornost igri v napadu, akcijam ena na ena, pa ne prek teoretičnih predlogov iz knjig, pač pa iz preverjene prakse.

Zgodba Maribora je tudi dokaz o vrhunski splošni organizaciji, zgodba o zmagi inteligence in stroke. Brez vizije, vnaprej določenih meril in koncepta ne moreš biti uspešen, česar se ne zavedajo mnogi v Sloveniji, pa ne mislim le na ravni klubov. Razprodani štadion za tekmo z Laziem, ki navidez ni odločila o ničemer, je le potrdil, da Maribor igra tudi gledljivo.