Tiskane izdaje
Na letališču v Slovenj Gradcu je bila pred kratkim licitacija lesa. Razstavljenih je bilo kar 1768 hlodov s povprečno ceno 334 evrov. Kupci so bili iz Avstrije, Nemčije in Slovenije, najbolj iskan pa je bil les javorja; visoke cene so dosegli tudi oreh, hrast in celo kosi sadnega drevja, ki marsikje še vedno končajo v peči. Neki obiskovalec je bil zrezal v drva podoben hlod, kot ga je gledal na licitaciji, tega pa so prodajali kar za 500 evrov. Za najdražji hlod, javorov, so iztržili kar 9759 evrov.
S tako licitacijo ni načeloma nič narobe, bolj bi nas moralo skrbeti, če se na licitaciji znajde kak Mercator. Ali pa če masovno prodajamo hlodovino Italijanom in Avstrijcem, ti pa nam jo potem vračajo kot polizdelke in izdelke, kajpak po močno »popravljeni« ceni. Sami prepovedujeta izvoz nerezanega lesa. Cerkveni gozdarji so še zlasti prizadevni izvozniki hlodovine, pravzaprav edinega naravnega resursa, ki ga premoremo, a tudi v božjih rokah šentflorjanska kratka pamet ostaja to, kar je. Če bi usposobili vsaj nekaj žag, ki so nekdaj na Slovenskem širile bolj kruha obetajoč hrup kot zvonovi, bi z izdelki bistveno bolje zaslužili – in seveda lažje odplačevali svoj mariborski dolg.
Ne, ne nameravamo moralizirati, ampak prav les pripoveduje vsem razumljivo zgodbo o tem, da je »novi družbeni red« pokopal gozdarstvo in lesarstvo, ki sta bila nekdaj najbolje organizirana v Evropi. Tovarno celuloze v Krškem so prodali Čehom, pohištvena industrija je zadavljena, kurjenje biomase je sicer moderno, a zaostajamo za možnostmi; preostajajo nam le še zobotrebci in ribniška suha roba. V nekem mestecu pri Bellunu so se naveličali dolgih zimskih dni in leščerb, ki so komaj omogočale branje pravljic otrokom. Organizirano so se lotili izdelave očal in zdaj daleč naokoli slovijo po naočnikih vseh vrst. V Švici so prav tako doumeli, da je brez nafte in zemeljskega plina vendarle treba nekaj početi, in vzpostavili so svetovno slavno švicarsko urarstvo.
Mi pa vztrajamo pri zobotrebcih. Kriza, ki jo drugi že premagujejo, Slovenija pa se še vedno kobaca po tem židkem blatu, je med drugim razkrila našo neinovativnost, neiznajdljivost. Ob plebiscitu za osamosvojitev smo oglašali »štiri milijone pridnih ročic«, nihče od vrlih oglaševalcev, sitnih podrepnih muh, se ni domislil, da bi stehtal vse možgane dveh milijonov osebkov in pompozno razglasil skupno težo šentflorjanske pameti. Tu smo živeli v utvarah: naš Jurij Vega sicer res slovi po logaritemskih tablicah in Jože Ressel naj bi izumil ladijski vijak, vendar smo, priznajmo, kot celota neinovativni.
In ne samo neinovativni in neiznajdljivi; v beli dan je izbruhnil naš resnični značaj, ki se da še najbolje opisati s pridevnikom vaški, kvečjemu malomeščanski. Ideal je hiša z vrtom in nekaj posesti, pa še družina in klan prijateljev, ki te ščitijo, ko dobiš napad lakomnosti in bi rad imel še več. Torej zgradiš hišo za tri rodove, otroci gredo študirat pravo ali ekonomijo, občasno pridejo le po solato, vino in druge domače pridelke. Na tretji stopnički kariere pa so že zreli za psihiatra, kajti ponoči sanjajo, kako bi se polastili svojega podjetja, po možnosti pa vsega skupaj. V parlamentu so se domislili nekakšne protidopingške kontrole, niso pa se dogovorili glede vsaj občasnih psihiatričnih pregledov.
Stanje nacije je tako ta hip obupno, pa pravzaprav ne toliko v ekonomiji kot v šentflorjanski pameti. Počasi zaostajamo po vseh merilih kakovosti, Erich Fromm bi rekel zdravja družbe, strup pa neustavljivo doliva politična »elita«, ki prevzema negativno zgodovinsko vlogo Cerkve. Ta sicer še kaj pripomni na vrtinec dekadence, a zdi se, da se ta hip bolj ukvarja s svojim materialnim in siceršnjim preživetjem. Družba obupno potrebuje reforme, vendar so »pod lipo sprave« (referendumi, zlasti o pokojninski reformi) pripravljeni srdito zatolči sleherni dvom ali svobodomiselno pobudo.
V takšnih okoliščinah se neustavljivo nadaljuje razprodaja družinske srebrnine; iz te vitrine so vaški plejboji že v preteklih dveh desetletjih pokradli marsikateri kos ali ga objestno razbili, zdaj pa gre vse na tovornjak, ki bo nekam odpeljal, kot po tekočem traku: Istrabenz, Laško, morda tudi Mercator ... Zanimivo je, da prezadolžena Hrvaška premore denar za nakupe po Sloveniji, sama pa na trgovinske police ne dovoli niti dolenjskih zobotrebcev. Župani na Krasu se ne uprejo zemljiškim mešetarjem, ki bi tamkajšnjo zemljo razparcelirali na ohišnice za italijanske kupce. Šele zdaj previdno raziskujejo, kdo in sploh čemu je pod vsako ceno prodal Splošno plovbo, edinega slovenskega ladjarja.
Državi so drugo za drugim obglavili vse avtoritete, nekatere pa so si ugled uničile kar same. Španija in Norveška, na primer, sta se premišljeno odločili za moderno monarhijo, ker v tem vidita nosilni steber in stabilnost; pri nas si predsedniški položaj prizadevajo poistovetiti z ugledom potepuškega psa. V resnici si ugled kratita predvsem parlament in Cerkev, o brezglavi vladi pa niti ne kaže razpravljati. Če smo za posodobitev železnic povabili nemškega strokovnjaka, ne bi bilo slabo razmisliti tudi o Angeli Merkel; ko jo bodo Švabi »ponucali«, bi bila še kako dobrodošla tudi pri nas.
V vsej tej (tudi organizirani) zmedi in shizofreniji pa je še nekaj posebno v oči vpadajočega: v času debelih krav je cvetel ekonomski liberalizem vseh vrst in podvrst; trg je bil kot svetišče v Tebah, svetišče kralja Amona, boga stvarstva in plodnosti, v katerem so sfinge prišepetavale čudne reči. Menda so bile pod vplivom mamil, dopingirane. Zgodilo se je, kot da bi se pri nas Egipt, Grčija in antika nasploh prevesili v srednji vek, po domače rečeno – k moraliziranju. Trg in zasebna lastnina kot vrednota, ki se ji klanja sam Bog, da seveda ne govorimo o naših svečenikih in pridigarjih merkantilizma, sta se nekoliko potuhnila, celo v Gospodarski zbornici Slovenije, ki se ima za delodajalko(?).
In je vsekakor ena najbolj reakcionarnih šentflorjanskih institucij, če seveda odštejemo sindikate, ki se gredo razredni boj iz časov Franca Jožefa. Vse institucije tega sistema odklanjajo vsako odgovornost za zelo žalostno stanje Slovenije, nihče ni za nič odgovoren, tako kot domobranci ne nosijo (po njihovem) nobene odgovornosti za dogajanja med vojno. In vendar iz ust poznavalcev in »poznavalcev« šentflorjanske dekadence kar silijo etični in moralistični termini, kot je odgovornost, ki že izpodriva žlobudravščino hedonističnega liberalizma.
Saj res: kdo je sploh za kaj odgovoren? Parlament, Cerkev, vlada, župani, Marija devica? Erich Fromm sooča odgovornost in dolžnost v svojem Umevanju ljubezni, slavnem delu, ki ga očitno ni napisal za šentflorjanske razmere. Dolžnost je nekaj, kar je človeku naloženo od zunaj, vnanje vsiljeno, avtoritativno ukazano. Posameznik ali skupina mora izpolnjevati naloge, zakone, predpise, navodila, ukaze itd. najrazličnejših dejavnikov, instanc, voditeljev, avtoritet. Odgovornost pa je v bistvu individuumovo prostovoljno, svobodno ravnanje; biti odgovoren pomeni biti zmožen, sposoben in pripravljen odgovarjati. »Neodgovoren« človek je pravzaprav nravstveni izraz za »nezmožen«.
Na šentflorjanskem močno prevladuje vse, kar je nezmožnega.
Zanimivo bo opazovati, kdaj in kako se bo ta obrat od tržnega in zasebnolastniškega ringlšpila k sholastični moralistiki (posipanje s pepelom, v nekaterih redih celo samobičanje) končal, če se sploh bo. Nekateri so se opravičili zaradi povojnih pobojev in podobnih zločinov, a kdo se bo opravičil za Iskro, Tam, Istrabenz, Mercator? Kdo se bo opravičili deblom, ki jih kot trupla dostavljamo sosedom? Ki iz lesa naredijo kaj lepega in uporabnega, mi pa kurimo kresove.
In če smo že pri lesarstvu: javor je dragoceno drevo, po ljudskem prepričanju sveto drevo, nekdaj so ga uporabljali za izdelavo kuhinjskega pribora (ne ravno za zobotrebce) iz stopal za cokle, vedno in vse bolj je cenjen za pohištvo in rezbarije. Sladek sok, ki priteka iz spomladi zarezanih debel, je mogoče zgostiti v sirup. Iz sladkornega javorja (Acer saccharum Marsh) izdelujejo v ZDA in Kanadi sirup in melaso, ki ju uporabljajo kot nadomestek za med. Javorov list je na kanadski zastavi, sirup pa je hit svetovne kulinarike. Ste to vedeli, šentflorjanci?
