Tiskane izdaje
Pokojni romunski dramatik absurda Eugène Ionesco si je menda izmislil tisto reklo, ob katerem smo se muzali v času, ko je pobiralo prejšnji režim: »Bog je mrtev, Marx je mrtev, pa tudi jaz se že bolj slabo počutim.« Če bi domislico posodobili skladno s »tekočo begunsko problematiko«, bi jo morali položiti v usta režimu, v katerem trenutno živimo. »Dublin je mrtev, schengen je mrtev, pa tudi jaz se že bolj slabo počutim,« zdaj odmeva iz političnoekonomske skupnosti 28 evropskih držav.
»Dublin« je sporazum, ki določa, da morajo begunci zaprositi za azil v prvi članici Evropske unije, v katero se jim uspe nezakonito (kako pa drugače?) prebiti, preostale pa jih lahko potem v to državo vrnejo. Ta se je najprej sporazumno sesul v Grčiji, potem pa je šlo kaotično in počasi po vrsti naprej. O drugem sporazumu, »schengnu«, zdaj hitijo razlagati, da je še čil in zdrav, ponovni nadzor na evropskih mejah pa da je zgolj začasna bolezen, čeprav zanjo doslej še nihče ni ponudil ustreznega zdravila. Evropa brez meja se je zaradi begunske »krize« znašla v položaju »lose-lose«. Na smrt so jo najprej obsodili tisti, ki se razglašajo za največje zaščitnike schengna. Ti so gradili železne zavese na eni strani, na drugi pa »človekoljubno« odstranjevali pribežnike iz svojih držav, zato je njihova nesolidarnost izzvala napovedane protiukrepe. A na smrtno posteljo bi schengen prikovale tudi načrtovane obvezne kvote, saj beguncem, ki bi jih prisilno namestili med vzhodnoevropskimi ksenofobi, ne bi mogli preprečiti, da je ne bi čez odprte meje čim prej pobrisali naprej, v bolj zaželene in gostoljubne kraje.
Nič čudnega, da se zdaj tudi evropska »trdnjava«, ki je pred tremi leti prejela Nobelovo nagrado za mir, bolj slabo počuti. Za brezglavo Evropo, ki je zvesto in poslušno pomagala svojemu velikemu čezatlantskemu bratu pri ustvarjanju sedanje krize, je bil »naval« beguncev presenečenje. Tokrat se je še bolj kot kdaj prej pokazalo, da v Bruslju ni nikogar, ki bi ga lahko poklical in vprašal, kakšna je o tem evropska politika. A tudi v nekoč velikih in »enakopravnejših« evropskih državah ni več politikov, ki bi posedli skupaj, našli »kompromis« in ga v dobro obstanka skupnosti vsilili preostalim. Tako pa se je vsak egoistično zaprl vase. Tiste države, ki imajo srečo, da niso vstopne točke, so privoščljivo opazovale svoje sosede, sočlanice EU, ali vzvišeno, a nadvse previdno kritizirale fašistoidne postopke kake Madžarske, ki se je ob pomanjkanju enotnega pristopa morala zateči k iskanju lastne rešitve.
Lahko in udobno se je zgražati nad »Hunistanom« Viktorja Orbána, a če bi obstajala enotna in humana evropska politika do beguncev, bi bil danes glavna medijska tema »hunexit«. Celo Nemčija, kamor si želi večina pribežnikov in so jo vzhodnoevropski ksenofobi obtožili, da s svojo politiko privablja »migrante«, je dokazala, da še sama ne ve, kaj storiti, kaj šele da bi kot najvplivnejša in gospodarsko najmočnejša članica EU sestavila skupne »smeri razvoja«. Tako so v Berlinu najprej človekoljubno obljubili, da bodo sami vzeli vse begunce, potem pa čez noč zaprli meje (in to celo s svojo »bratsko« Avstrijo).
Sedanji naval pribežnikov ni nobena kriza. Če bi znali v EU pobrati zgolj odstotek do dva davkov, ki jih v enem letu utajijo korporacije in njihovi najbogatejši državljani, bi imeli dovolj denarja, da bi na leto sprejeli milijon beguncev. A kako lahko to pričakujete od skupnosti, ki že svojim ljudem ukinja socialne pravice, jih sili v prekarnost in z njimi ravna slabše, kakor bi se spodobilo z begunci?
