Nemške 
in druge travme

Axel Weber, predsednik Bundesbanke in glavni, če že ne edini kandidat za položaj predsednika Evropske centralne banke v Frankfurtu, je konec prejšnjega tedna odstopil po srečanju z nemško kanclerko. Njegov odstop pomeni, da v vodstvu Bundesbanke vse do 30. aprila ne bo nihče opravljal te funkcije. Očitno je bilo to dejanje tako nenadno in nepričakovano, da za zdaj ni ne za prvega ne za drugega od teh dveh pomembnih položajev v evropskih financah nobenega verjetnega naslednika.

Odstop je bil pojasnjen na najkrajši možni način – z »osebnimi razlogi«.

Še do prejšnjega petka se je zdelo, da ni dvoma, kdo bo prevzel položaj v vodstvu evropske centralne banke, ki ga ima že osem let v svojih rokah Jean-Claude Trichet. Axel Weber je imel kot prvi mož Bundesbanke poleg prednosti, da vodi ustanovo, ki uživa tako na trgih kot v javnosti izjemno zaupanje, v tem kriznem času dodatno prednost tudi zaradi tega, ker je Nemec. Analitiki so se namreč v glavnem strinjali glede tega, da bo takšno imenovanje v veliko pomoč vladi v Berlinu, ko bo od nezaupljivega domačega občinstva zahtevala denar za evropske projekte pomoči nesrečnejšim sosedam. Za nemško javnost bi bil namreč Nemec na čelu »tiskarne evrov« dodatno zagotovilo, da se bo z evropskim denarjem ravnalo prav tako skrbno, kot se je ravnalo z nemškim.

Kljub kratki obrazložitvi odstopa, ki seveda ničesar ne pojasni, pa ni skrivnost, da je nemški bančnik odločno in javno nasprotoval politiki »tiskarne evrov«. Zlasti odkar se je ta ustanova odločila kupovati dolžniške obveznice ogroženih držav z evropskega obrobja. Takšna praksa je namreč za Bundesbanko, ustanovo, katere predsednik je eden od 23 članov vodstva evropske centralne banke, popolnoma nesprejemljiva. Axel Weber je bil očitno pri tej in tudi pri nekaterih drugih odločitvah preglasen. Odločitev banke v Frankfurtu, da bo kupovala obveznice prezadolženih držav, pa je bila očitno pravi potres za nekoga, ki v vodilnem telesu te ustanove zastopa Bundesbanko.

Tokrat se o teh stvareh ne govori, je pa slišati ocene, da ta, sicer glavni kandidat za položaj prvega moža tiskarne evrov morda ne obvlada diplomatskih in retoričnih veščin, ki jih zahteva ta položaj. Pa ne samo zaradi potrebe po tem, da se v takšnem kolektivnem telesu odločitve sprejemajo brez večjih pretresov, predvsem tistih, o katerih bi se lahko pozneje izvedelo v javnosti. Prvi mož centralne banke mora omenjene veščine obvladati predvsem zato, ker trgi budno spremljajo in tudi podrobno analizirajo vsak stavek, ki ga je slišati s takšnega mesta.

Diplomatskih veščin seveda ne kaže podcenjevati, vendar pa gre v tem primeru – tako kot to velja tudi za številna druga vprašanja z dnevnega reda evropske krize – za globoke spore, ki jih pogosto ni mogoče premostiti. Mirno bi lahko stavili, da bi iz Berlina na naslov evropske centralne banke v Frankfurtu prihajale povsem enake obtožbe, kot jih je izrekel Axel Weber, če ne bi politiki upoštevali pravil lepega vedenja, ki prepovedujejo napade na takšne neodvisne ustanove. Seveda pa se včasih zgodi tudi to. Ko je Jean-Claude Trichet opomnil Angelo Merkel, naj z napovedmi in izjavami nikar ne izziva trgov, ki nato še strožje kaznujejo prezadolžene evropske države, je kanclerka odgovorila, da mora upoštevati predvsem to, kako se počutijo njeni volivci oziroma davčni zavezanci. Vendar pa vodstvo v Berlinu ni šlo tako daleč, da bi javno obsodilo evropsko banko v Frankfurtu, tako kot je to storil Axel Weber, čeprav je več kot očitno, da tudi v nemški prestolnici ne morejo biti srečni, kadar se evropska banka odreče tistemu, kar imajo v Bundesbanki za dobro prakso.

Za tak odnos bi lahko pojasnilo poiskali in tudi našli v sloviti hiperinflaciji v weimarski Nemčiji v zgodnjih dvajsetih letih, ki velja za najhujšo travmo kolektivnega spomina te države. V frankfurtskem muzeju Bundesbanke so tej ekonomski tragediji namenili izredno veliko prostora, vse skupaj pa pospremili z neposrednimi ali posrednimi komentarji, češ da je bilo prav to krivo, da so se leta 1933 na oblast povzpeli Adolf Hitler in nacisti. Morda imajo v muzeju takšne tiskarne denarja celo prav, ko pretiravajo pri poudarjanju pomena denarja, saj so nacisti v resnici prišli na oblast po tem, ko je skoraj polovica delovno sposobnih ljudi v državi ostala brez zaposlitve. Res pa je tudi, da Nemci še zdaleč niso osamljeni, kar zadeva poudarjanje epohalnih značilnosti razvoja dogodkov po prvi svetovni vojni. V prvih mesecih najnovejše krize je bila knjiga britanskega novinarja Adama Fergusona Ko denar umre (When Money Dies), ki je bila napisana pred tremi desetletji in pol, tako zelo iskana, da je (pred ponovno objavo) v elektronski trgovini dosegla ceno skoraj 2000 funtov. Občutno zvišanje cene zlata v tej krizi pa prav tako jasno priča o tem, da niso samo Nemci tisti, ki se tako zelo bojijo, da bi lahko sodobni denar znova »umrl«.

Obstajajo tudi drugačne travme, o katerih ni povsem jasno, ali so kaj lažje od tiste, ki je nastala zaradi propadanja denarja. Ekonomisti, še zlasti pa ekonomski zgodovinarji se strinjajo, da je trda denarna politika precej pripomogla k temu, da je gospodarstvo po berlinskem zlomu jeseni leta 1929 potonilo v »veliko depresijo« tridesetih let. Na to oceno ne vplivajo ne politične opredelitve ne ideološke pripadnosti: ameriško centralno banko so v tistem času enako ostro obsojali ekonomisti, kot je John Kenneth Galbraith z leve strani političnega prizorišča ali Milton Friedman (z Ano Schwartz) z desne strani. Znani denarni ekonomist Alan Meltzer celotne krivde za depresijo ne pripisuje tiskarni dolarjev, ki se je v takratni krizi odločila, da bo za tretjino zmanjšala denarno maso, temveč ugotavlja – tako kot mnogi drugi –, da je za vse težave kriv splet nekaj nesrečnih dejavnikov. V prvem delu svojega monumentalnega dela (A History of the Federal Reserve: 1913–1951) pripisuje ta avtor velik del krivde centralni banki, ki se je pridružila takratnemu prevladujočemu stališču, češ da je zlom nujen, da bi se gospodarstvo »očistilo« ekscesov prejšnjega desetletja »norih dvajsetih let«. Vodilni delavci tiskarne dolarjev so zavračali zahteve po tem, da bi z nakupi državnih vrednostnih papirjev povečali likvidnost v gospodarstvu. To svojo odločitev so pojasnili z obrazložitvijo: že zdaj so obresti rekordno nizke, zato ni razlogov za ublažitev denarne politike. So pa pri tem spregledali ključni razlog za takšno višino obresti: Ameriko, pa tudi ves preostali svet je takrat že zajela deflacijska kriza. Torej so bile obresti v bližini ničle znamenje pogrezanja gospodarstva v tovrstno krizo, ne pa znamenje, da je z denarno politiko vse v najlepšem redu.

Ko govorimo o travmah, bi bilo težko sumiti, da delujejo tudi povojna vodstva tiskarne dolarjev v senci gospodarske tragedije, h kateri so toliko pripomogli njihovi predhodniki. Brez tega je namreč težko razumljiva pogosto citirana izjava zadnjega v vrsti vodij te tiskarne, češ da bo treba »dolarje metati iz helikopterja, če se bo dalo s tem izogniti krizi, v kakršno je potonila Japonska«. Vendar pa je po mnenju posameznih ameriških analitikov Japonska v dve desetletji dolgo deflacijsko stagnacijo zapadla tudi zaradi tega, ker je menda centralna banka te države ponavljala napake ameriške centralne banke iz tridesetih let.

To torej pomeni, da niso vse travme enakopravne. Nekatere pridejo prav v enih, druge v drugačnih časih. Če gospodarstvom grozi deflacija, potem je očitno bolje, če so ustvarjalci gospodarske politike (vključno z denarno politiko) travmatizirani z izkušnjami te grožnje iz preteklosti. Če gospodarstvom grozi inflacija, pa bodo bolj pravilne poteze vsekakor izpeljali ustvarjalci politike (vključno z ustvarjalci denarne politike), ki so obsedeni z bojaznijo pred vrnitvijo kriz, med katerimi je prišlo tudi do »umiranja denarja«.

Razsojanje o takšnih vprašanjih pravzaprav pomeni tudi odgovor na ključno vprašanje, kaj najbolj ogroža današnja gospodarstva. Redki so sodobniki, ki bi lahko dokaj verodostojno odgovorili na to vprašanje, zato se bomo tudi tokrat zatekli k novinarskemu klišeju, da bo prihodnost pokazala, katera od teh zgodovinskih travm je bila »pomembnejša« in katera ima za naš čas pomembnejše sporočilo.