Neskočni razgledi

Odpirati se ali dvigovati zidove, to sploh ne more biti vprašanje. Kakor ni dileme, katera smer je prava: optimistično stopanje v prihodnost ali zaplankano jokanje za preteklostjo, družba napredka ali zaostala družba, kultura ali vse nižje pod njo. Jasno je, kdo v teh dvojcih mora zmagati. Plemenitost je vedno nad nizkotnostjo. Dialog nad zavračanjem besede in nad trmastim molkom prav tako.

Pred kratkim sem se spet mudila v Španiji, v Barceloni. Bil je praznik svetega Jurija, zavetnika Katalonije, dan vrtnic in knjig, čas, ko zmagujejo pozitivna čustva, naklonjenost in ljubezen: jurjevo je katalonski valentinovo. Bil je velik dan literature. Deloma je bil obarvan tudi politično, kajti kultura je mnogokrat politika, svojo »drugačnost« v Španiji pa poskušajo Katalonci od nekdaj izražati z jezikom, lepo besedo, sploh umetnostjo, ustvarjalnostjo ...: katalonsko identiteto hoče določati odprtost.

Na geografsko prepišnem prostoru trgovanja, industrije in močnih migracijskih tokov živijo ljudje, ki so danes v kar 70 odstotkih prišleki: morda so se v ta sredozemski konec preselili sami, morda so že pred leti ali davnimi desetletji prišli njihovi predniki. V veliki večini so dvojezični: špansko in katalonsko govoreči, številni pa tudi tro- in večjezični ... Jezikovni babilon je realnost tamkajšnje inteligence in politike, to lahko izkusim ob vsakem obisku Barcelone. Tudi predsednik katalonske vlade Artur Mas, na primer, je, kot smo ga na jurjevo lahko v živo poslušali tuji novinarji, odličen govornik v katalonščini, španščini in angleščini (pa v francoščini in še v katerem jeziku). V naprednih in odprtih okoljih tuji jeziki nikoli niso neprijetna zadrega, ampak samoumevno dejstvo: saj imajo uho zanje kot za vse drugo drugačno; medtem ko v nekaterih velikih in kot da samozadostnih državah jeziki niso nujno pomembno vprašanje, v ozkih družbah pa je tako in tako več kot očitno, da je lahko že angleščina vzrok neprijetne blamaže.

Odprtost – širše od sedanjega španskega okvira in na široko neodvisno v Evropo in svet – je tudi vizija dveh tretjin politikov v katalonskem parlamentu in poudarek civilnodružbenih gibanj, na primer Òmnium Cultural, v katerih si prizadevajo, da bi lahko Katalonci sami izbrali svojo politično pot – morda kot nova neodvisna država. Ne govorijo o nacionalizmu, vsaj ne tako, kot ga, negativno, razumemo drugod na stari celini in ga nemara dojemajo v političnem Madridu. »Sem independentist, nisem nacionalist,« mi je na dan, ko praznuje Sant Jordi, poudaril filozof in založnik Antoni Munné. In tako pravijo malone vsi tisti (intelektualci), ki si želijo, da bi se Katalonija izvila iz Španije – zato, ker je, kot trdijo, zanje pretesna, in predvsem, ker je osrednja oblast v Madridu pregluha in preslepa za njihove težnje in hotenja: ekonomska, institucionalna, identitetna, za referendum, že za dialog.

Da bi Katalonci pokazali svetu, kdo so in kaj hočejo – ko že nekaj let govorijo o pravici, da bi sami odločili o svoji politični prihodnosti –, prav zdaj odprto vabijo na tako imenovani katalonski vikend. Zainteresirani ljudje z vseh koncev sveta bodo lahko v dneh od 25. do 28. junija iz prve roke, kot gostje po domovih, pobliže spoznali katalonsko identiteto in začutili, kako politično in civilnodružbeno morda res nastaja nova država – 27. septembra bodo v Kataloniji predčasne volitve, ki bodo de facto referendum o neodvisnosti. Po vseh lanskih zapletih z Madridom okrog consulte naj bi prinesle dokončen odgovor na vprašanje, koliko je resnične želje po samostojni državi. Za zdaj je videti, da so Katalonci bolj kot ne razdeljeni na pol.

Postavljati nepredušne zidove ali verjeti v neskončne razglede, to sploh ne more biti vprašanje. Droben dokaz odprtosti in prepišnosti Barcelone je morda tudi Claudia Müller, vodja projektov pri Diplocatu, Svetu Katalonije za javno diplomacijo. Odgovore tujini na aktualno katalonsko vprašanje, med drugimi, podaja – Nemka.