Neverendum

Unija je preživela, britanska vlada in kraljica sta si oddahnili, olajšanje Evrope je otipljivo. S Škotsko ali brez Škotske pa je Združeno kraljstvo spremenjeno in spremenjena je tudi Evropa. Osamosvojitveno hotenje ni mimo. Ne glede na izid referenduma bo za stabilnost ključno, kako bo potekal proces decentralizacije moči. Precej blizu pa smo okoliščinam, ki jih označujejo kot neverendum, nikoli končani referendum. Pojem pomeni niz ponovljenih referendumov o istem vprašanju, dokler ne prideš do želenega izida. Pred dvajsetimi leti ga je izumil kanadski pisec Josh Freed v kontekstu Quebeca.

Francosko govoreča provinca se je dvakrat odločala o odceptivi, leta 1980 in 1995. Prvič in drugič so prebivalci izglasovali, da ostanejo v Kanadi, vendar je tema vsenavzoča: v Kanadi potekajo nenehne debate s Quebecom o položaju francoskega jezika, o stopnji njihove avtonomije. Za frankofonski del, ki predstavlja skoraj četrtino kanadskega prebivalstva, je bil referendum travmatična izkušnja. Pri prvem odločanju je bil rezultat 60 proti 40, leta 1995 je samo 50,5 odstotka prebivalcev glasovalo proti, 49,5 jih je podprlo odcepitev. Zagovorniki samostojnosti so bili prepričani, da bi jim v tretje uspelo. Dvajset let kasneje pa je tretji referendum videti daleč.

Škotski referendumski izid ni bil tesen, pa vendar 43 odstotkov želi samostojno državo, dva od petih Škotov sta podprla neodvisnost. Unionisti so gladko zmagali, a posledice referenduma so izjemne, vprašanje ostaja, ali bo mogoče ohraniti status quo. Dobiti moramo 60 odstotkov, da se izognemu neverendumu, je pred 18. septembrom v zakulisju kampanje poudarjal uradni London in omenjal možnost ponovitve glasovanja v nekaj letih, nemara celo mesecih, če bi bil izid zelo tesen. Premier Salmond, ki je Škotsko pripeljal najbliže samostojnosti, je odstopil, ker mu ni uspelo prepričati večine državljanov, naj izkoristijo priložnost, ki je »enkrat v življenju«. Britanski ministrski predsednik Cameron je po izidu pohitel z izjavo, da je zadeva urejena »za eno generacijo«. Toda 1,6 milijona Škotov, ki so podprli neodvisnost, je povedalo, da »sanje ne bodo nikoli umrle«.

Vprašanje, kdaj spet, je povezano tudi s širšo sliko. Ne glede na legalno referendumsko odločitev je Škotska de facto samostojna, ugotavlja, denimo, neodvisni think tank Ecfr; niti en angleški politik ni bil legitimen glas v škotski razpravi, celo najmočnejši argumenti za Unijo so prišli s škotske strani. Britanska zmaga je efemerna, centralizmi in unitarna država so v krizi, trenda ni več mogoče preobrniti, pravi Piero Bassetti, teoretik glokalizma (globus et locus), ki se že vrsto let ukvarja z zgodovinsko potrebnostjo preseganja nacionalnih držav. »Globalizacija in regionalne identitete so nakazali konec centralizmov«, »kriza nacionalnih držav se ponovno razpira v Kataloniji in je že eksplodirala v Ukrajini«.

Stare nacionalne države niso več funkcionalne, ideje »ene nacije« ni več. Evropska unija je organizacija nacionalnih držav, EU je narejena po meri nacionalnih držav. In vendar so vprašanja, ki jih je odprl škotski referendum, vprašanja prihodnosti Unije.