Nevidni in očrnjeni

Nevidni delavci sveta so v ponedeljek spet poslali obvestilo stavkovnega odbora. Šlo je za stanovalce delavskih domov. Nekdanjega delavca SCT so menda odgovorni zaradi neplačevanja najemnine poskušali izseliti.

Objavljeno
01. februar 2011 20.47
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Delavec je za SCT delal dvanajst let in v vsem tem času ni dobil pogodbe o delu za nedoločen čas. Stavkovna zahteva je (samo)umevna: delavci naj v domovih ostanejo brezplačno, da bi imeli uradni naslov, iz katerega bi lahko uveljavili svoje pravice, ki jih sistematično kršijo delodajalci in država. SCT delavcu ni plačal regresov za lansko in predlansko leto. Stavkovni odbor je pozval družbena gibanja in civilno družbo »k solidarnosti s stavkajočimi in vsemi okradenimi delavci«. Protislovje je takšnole: na eni strani je nastal problem zaradi hude neučinkovitosti pravne države, na drugi je nastal problem, ker je pravna država preveč učinkovita. Oboje gre na isti račun temeljnih človekovih pravic.

Ironija naraščajoče brezposelnosti je, da ni več le prekletstvo neopažene manjšine, temveč se zažira v telo brezbrižne večine. Prav tako je prekletstvo večine postala dvojnost v delovanju pravne države, saj na primer neurejena plačilna disciplina ne potaplja le tihih delavskih žrtev, ampak kar cela podjetja in s tem ves državni proračun. Trda logika krivic se začenja in najbolj kaže pri posameznikih, še posebno če prihajajo »od drugod« in živijo na socialnem obrobju.

Ko živimo dobro, se pogosto ne menimo za krivice drugih. Še več, v imenu in za popravo krivic, ki smo jih doživeli, smo bili pripravljeni pogledati vstran, ko so se drugim dogajale nove krivice. Ker smo morali nekoč sami delati dvojno, da smo bili vredni pol sodržavljana, smo si oprostili nedoslednost v pravilu, ki bi moralo veljati za vse. Spomnimo se na ideologijo in tehnologijo problema izbrisanih, ki se z močnimi političnimi zavorami rešuje kar dve desetletji. Da je šlo v preštevilnih primerih za teptanje temeljnih človekovih pravic, so ugotovila tako mednarodna kot tudi domače ustavno sodišče. Verjetno se je mogoče predvsem nepopustljivi vztrajnosti nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica zahvaliti, da se ta zgodba končno razvezuje.

Tedaj je šlo za politične in ideološke motive, ki so preglasili človečnost, zdaj je problem obrnjen. Tudi politika, celo suverena država sta postali žrtev kapitala, ki je izgubil humanistično dimenzijo in se spet – vsaj pri nas – zajedel ne le v temelje vladavine prava, temveč v človekove pravice. Tranzicijska nedoslednost Slovenije in politična koruptivnost sta bili podlaga za račun, ki ga je napisala svetovna gospodarska kriza. Mar ni dolga leta privilegirani SCT najtrdnejši dokaz za to? Mar ni brezpravni delavec v samskem domu na Šmartinski ulici v Ljubljani vzorec brezpravnosti, ki se seli v večinsko nacionalno telo? Ljudje vnovično (napačno) reševanje gradbenega sektorja utegnejo občutiti kaj kmalu, ko – v to smer gredo vladni predlogi – ne bodo imeli več pravice sami graditi svojih hiš in domov, saj bo njihovo »domoljubno« delo razumljeno kakor delo »na črno«.
Mogoče bomo tako »očrnjeni« in na račun lastnega doma razumeli nevidnega delavca, ki prebiva daleč od doma, v samskem domu, iz katerega se mora izseliti, ker delodajalcu ni hotel plačati stanarine z neizplačanim denarjem, ki ga je pri njem zaslužil.