Tiskane izdaje
Poln kufer imam Evropske unije. Z nami ravnajo kot svinja z mehom, mi pa se gremo ponižnost, servilnost, strahospoštovanje. Vsak bruseljski uradniček se čuti dolžnega pridigati »nedisciplinirani« Sloveniji, zgovorni so tudi taki kalibri kot Olli Rehn. Celo v Jugi je bilo drugače: v protislovensko gonjo so vključili novinarje, že po definiciji prodane duše, Milošević, Jović in podobni pa so bili večinoma bolj previdni. Slovenija vendar ni bila kdor koli, čeprav smo se z Beogradom na trenutke močno sovražili. V Bruslju pa nas vzvišeno podcenjujejo, zanje smo nekaj tretjerazrednega.
Navsezadnje ni v tem nič čudnega, saj je že Karl Marx preziral slovanske narode kot »nezgodovinske«. Marx je bil nemški Jud, moral je zbežati v ZDA pred nacizmom kot vrhuncem germanske »zgodovinskosti«. Slovenci smo menda lahko počaščeni, da smo že v nekaj urah na Dunaju in v Münchnu, kjer je Adolf položil temelje za Evropo pod nemškim vodstvom. Z Nemčijo se seveda ne bomo prepirali, dejstvo pa je, da se je najprej tiho govorilo le o Evropi dveh hitrosti, zdaj pa imamo opraviti že z nekakšnim slabo prikrivanim meddržavnim apartheidom.
Prihodnjega 1. maja bomo praznovali desetletnico sreče v tej združbi, ki se vse od Skupnosti za premog in jeklo ter EGS išče bolj kot nekdanja Juga. Nekdanje jugoslovanske republike so (čeprav pod prisilo) nekako pokrpale odnose, za EU pa še zdaj ne vemo. Jasno je vsaj to, da se šopiri kot nekaj najbolj demokratičnega, toda stik med državljanom in Brusljem se meri s svetlobnimi leti. Milan Zver je te dni na televiziji izustil, da Evropska unija zagotavlja Sloveniji varnost, mir in blaginjo. Smešno pristopno pogodbo smo podpisali aprila 2003 v Atenah – in naj si gre Zver zdaj tja ogledat, kako je z varnostjo, mirom in blaginjo!
Prej smo omenili Dunaj, pa naj bo še kratka zgodbica z dunajskega letališča. Tja je pred leti prispel ličen zaboj iz Slovenije, v katerem se je skrival zapleten eksponat Fotone za razstavo v Turčiji. Na carini so staknili glave in stuhtali: ne, to ne more biti slovensko, saj je zaboj prelep, pa še s pozlačenimi vijaki je sestavljen. Stvar so preprosto zaplenili, predali avstrijski vojski, ta je elektrooptične naprave za razstavo temeljito proučila, s promocijo Fotone ni bilo nič, potem pa je seveda šlo navzdol in podjetje zdaj država prodaja. Danke.
Naši prijatelji v Evropi nam ne bi samo ukazovali, ampak bi slovanske države ohranili kot surovinsko in biotsko rezervo zase, čemur naša politika sproti podlaga hrbet. Tako so v Bruslju pred leti dosegli, da smo morali razgraditi edino sladkorno tovarno v državi, stroje pa dati Hrvaški. Ostalo je nekaj silosov, ki nimajo ničesar s sladkorno peso, ker je preprosto ne gojijo več. No, tu so že novi načrti: silose podreti in temelje umetno zamočviriti, tako da bodo v Bruslju lahko pisarili, kako jim je uspelo povečati biotsko raznovrstnost. Morda bo treba za habitat volkov zasaditi še kaj gozda, da bo Brigitte Bardot zadovoljna.
Brižitka seveda ne bo nikoli obiskala kočevskih gozdov, pomembno pa je, da mirno spi, ker ima občutek pospravljenosti skupne evropske kulturne in naravne dediščine; kulturne, hm, to pa ne! To je naše, to je treba kmetavzarjem odpeljati v dunajske in berlinske muzeje. Slovenci smo res »nezgodovinski« narod, saj so nam pokradli tako rekoč vse, od Brižinskih spomenikov do karantanskih običajev in zgodovinskih dejstev, kot je italijanski fašizem, ki ga menda nikoli ni bilo. No, saj Grki niso čisto nič na boljšem: v Britanskem muzeju v Londonu se dičijo z reliefnim portalom s Partenona in ga niti približno ne nameravajo vrniti. Le čemu bi ga, saj Atena, tako kot njihova Kathy Ashton, pripada skupni evropski kulturi!
No, Angleži so imeli med drugim svojega škofa Berkeleyja, ki je trdil, da obstaja samo tisto, kar dosežemo s svojimi čuti, pa še tisto ni zanesljivo. Antonio Gramsci se je postavil po robu, češ, zdrava pamet lahko korigira ali celo mora korigirati tak ekstremni filozofski subjektivizem. Lepo in prav, toda v evropskih centrih moči bi zaman iskali kaj filozofskega, zato pa po palačah uradnikov mrgoli toliko več skrajnega in subjektivnega – pa še zvijačnega. Človek bi pričakoval, da bodo na slovanskem in sredozemskem obrobju zdestilirali kaj zdrave pameti, saj so nekdaj zmogli pograbiti kose, vile, krepelca in reči svojo.
Pa nič, pred tremi biriči, ki bi jih nekateri celo povabili v goste, se poskrije vse, kar je ponosnega in upornega. Jelko Kacin celo meditira, da si EU ne bo privoščila še šestega neuspeha v evroobmočju, torej kolapsa Slovenije. Drzna, toda nepravilna trditev, in tudi tu se bo treba spet zateči k Machiavelliju. Nekoč mu je nekdo očital, da je naučil tirane, kako se lahko polastijo oblasti. Niccolò se je zresnil in odgovoril: »Drži, naučil sem pa tudi narode, kako naj tirane strmoglavijo.« Slovenci so to lekcijo očitno prespali.
Predlagam prijatelja Machiavellija za predsednika slovenske vlade. Giacoma Casanovo pa za podpredsednika.
***
Opravičilo, tudi Karlu in Albertu
V nedeljski kolumni se mi je pripetila strašna napaka - lapsus, vreden slovenske politične scene. Nekaj sem pisaril o Marxu, potem pa so mi misli ušle k Einsteinu. Rezultat: ata Karl naj bi se pred nacizmom umaknil v ZDA, kar je seveda čista neumnost. To velja kajpak za dragega Alberta v stoletju pozneje. Mimogrede: Einstein je na neki univerzi predaval svojo relativnostno teorijo, v besedo pa mu je vpadal neki duhovit študent, ki je na koncu pripomnil: gospod profesor, tudi vaša relativnost je relativna. V dvorani sta nastala takšen smeh in hrup, da je bilo treba prekiniti predavanje. In še enkrat mimogrede: če bi Einstein poznal našo politično sceno, bi bil še toliko bolj prepričan, da Newtonu ni padla na glavo zrela hruška, ampak relativnost (ki jo je sam, ker se je še vedno ne da razumeti, preprosto ignoriral). Skratka, tudi ata Marx bi utegnil bežati pred Adolfom, če bi bil v pravšnjem času in prostoru. Lahko bi se mu zgodilo še kaj hujšega, saj se ni razumel na atomske bombe.
Bralcem Nedela se opravičujem za strahovit lapsus, lapsus calami. Še bolj pa opravičilo obema frajerjema, Karlu in Albertu - čeprav bi se morala obrniti v grobu zaradi sveta, kakršnega sta nam bila prepustila.
Boris Jež
***
V kolumni Borisa Ježa z naslovom Niccolo za premiera, Casanova za namestnika, ki je bila objavljena v zadnji številki Nedela, je bil naveden napačen podatek - pred nacizmom ni v ZDA zbežal Karl Marx, ampak Albert Einstein. Lapsus, ki se je zapisal avtorju, je bil objavljen skupaj s še nekaj pravopisnimi napakami, saj smo po pomoti natisnili nelektorirano verzijo kolumne. Za napake se iskreno opravičujemo.
Uredništvo Nedela
