Tiskane izdaje
Morda ste se tudi sami že kdaj vprašali, na kaj pravzaprav mislimo, kadar rečemo, da se svet res hitro spreminja. Aprila je minilo 45 let, kar je starše po nekdanji Jugoslaviji skrbelo, da se bodo njihovi otroci okužili z virusom črnih koz, potem ko je leta 1972 na Kosovu izbruhnila zadnja epidemija te bolezni v Evropi. Ni tako dolgo, ko smo si z alkoholnimi pripravki drgnili roke zaradi virusa ptičje gripe, tudi cepiti se je bilo mogoče. Zdaj pa nas straši virus, proti kateremu ne pomaga ne cepivo ne razkužilo, pravo zaščito šele iščejo.
Ves teden so papirni in elektronski mediji na naslovnicah poročali o največjem znanem kibernetskem napadu z računalniškim virusom, potem ko je dosegel prek 100 držav in več sto tisoč računalnikih po svetu - napadalci so ciljali na banke in javne ustanove, na vladna omrežja in bolnišnice, ter jim »izklopil« računalniška omrežja, tudi na podjetja. K sreči niso vsemu svetu izklopili še električne energije, no, to jim najbrž ne bi koristilo. Zahtevali so odkupnino v virtualni valuti bitcoin in jo dobili, tako da je bilo okužene računalnike mogoče znova zagnati.
Največji računalniški strokovnjaki so postavljali diagnoze in predpisovali zdravila za ranjence, ki so utrpeli (začasne) poškodbe. Med njimi so bile britanske bolnišnice in drugi javni sistemi, ki niso nameščali sodobnih operacijskih sistemih proizvajalca Microsoft, ampak so uporabljali starejše, v katerih je veliko šibkih točk. Če si pomagamo z izrazjem generalov, je po pojasnilih računalniške stroke zdaj tako: bitka je dobljena, kibernetska vojna ne.
Marsikatera slovenska družina je nenehno na preži za virusi – kdor se okuži enkrat, se nenehno boji črvov, ki lezejo po elektronskem drobovju. Ni prijetno gledati, kako se začne ozadje na računalniškem zaslonu nenadoma topiti in curljati proti spodnjemu robu, kakor da bo zdaj zdaj steklo na tipkovnico, ali pa vam začne program delati s hitrostjo počasnega posnetka in vas spravlja ob živce, dokler ne pomislite, da je nekaj v ozadju. Po statističnih podatkih ima v Sloveniji dostop do interneta okoli 78 odstotkov gospodinjstev, uporablja ga tri četrtine prebivalcev, starih od 16 do 74 let, mlajše generacije zvečine prek mobilnega ali pametnega telefona.
Desetina mladih uporabnikov je zaradi okužbe z računalniškim virusom že izgubila podatke ali svoj dragoceni čas, poročajo statistiki. Internet, svetovni splet, je široko okno v svet, a tudi v nasprotno smer, mimo zaklenjenih vrat v bivališča uporabnikov, zato ga moramo uporabljati kot orodje, s katerim se lahko poškodujemo, otroci pa sploh.
Zdaj bo že kar več kot 25 let, kar so tudi pisalne stroje v tajništvih slovenskih podjetij začeli izpodrivati računalniki. Spomnim se direktorja, prijaznega in mirnega človeka, ki je podjetje in posle prepeljal čez viharne čase v novo, uspešno obdobje, moral je poiskati nove trge, zasidrati podjetje na njih in v posel vpeljati naslednika, ker se je pripravljal na upokojitev. Bil je miren človek, vedno trdno na tleh, nečesa pa se je zelo bal. Dobil je novo tajnico z novimi navadami. Podatke je hranila »v računalniku«, on pa mu ni zaupal, četudi mu je zagotavljala, da je vse tudi na zgoščenkah v omari: »Kaj če se pokvari, kaj če vse izgine?« Nazadnje sta le sklenila nekakšen papirno-elektronski sporazum. Njegov naslednik je jutranjo kavo že pil pred ekranom. Svet se res hitro spreminja.
V resnici smo sprva te škatle uporabljali zvečine kot pisalni stroj, ki je omogočal čudeže – besede so nenadoma plesale naprej in nazaj, izginjale so brez sledi in brez prekrižanih vrstic. Danes je strah pred računalnikom, kot preprosto rečemo, v resnici dosti laže razumeti kot takrat, ko smo z nasmehom poslušali zaskrbljene pritožbe prekaljenega podjetnika nad novimi prijemi tajnice, ki je v fasciklih videla zastarelo tehnologijo. Takrat je vendarle vse, kar je bilo med njima, ostalo v pisarni, danes pa si jih na mize postavljamo kot izpostave svetovnega spleta. Vsi želimo biti omreženi - zaradi elektronske pošte, voznega reda, sporeda za kino, urnika knjižnice, elektronske učilnice, elektronskega recepta, tedenskega jedilnika v šoli. Ali bi še znali živeti brez spleta, če ga zavzamejo kibernetski zavojevalci?
