Tiskane izdaje
Po petnajstih letih se na knjižne police vrača Bridget Jones s svojim dnevnikom številka 3. Prihodnji teden namreč izide tretja knjiga izpod peresa Helen Fielding, s podnaslovom Mad About the Boy (Nora na fanta).
Dnevnik Bridget Jones sicer ni visoka literatura, je pa nedvomno knjiga z izjemnim družbenim vplivom, tako rekoč knjiga našega časa. V raziskavi britanskega časopisa Guardian so jo bralci uvrstili na seznam desetih knjižnih uspešnic, ki so najbolj zaznamovale 20. stoletje.
Prva knjiga Dnevnik Bridget Jones je izšla leta 1996, druga, Na robu pameti, pa leta 1999).
V novi knjigi Bridget ni več stara 32, ampak 51 let. Seveda se je poročila z Markom Darcyjem in rodila dva otroka, vendar družinska idila, kot se za literaturo spodobi, ni trajala dolgo. Če bi Bridget in Mark živela srečno do konca svojih dni, Helen, ki je svoje domače razmerje s televizijskim producentom Kevinom razdrla pred tremi leti (potem ko je skoraj na pragu petdesetih tudi sama rodila dva otroka), ne bi imela o čem pisati.
Za BJ si je izmislila bolj dramatično zgodbo, princesa hujšanja v novi knjigi ni le mati, temveč tudi vdova. Pisateljica je v tretje gladko in brez predsodkov pokončala ljubljenca vesoljnega ženskega občestva Marka Darcyja. Ženski svet je na robu živčnega zloma, kot že tolikokrat ...
Tako je Bridget izpolnila ključni pogoj, da jo uvrstijo ne le na seznam najbolj branih romanov stoletja, temveč tudi na sezname obveznega šolskega čtiva. Z Darcyjevo smrtjo je Bridget postala mitična romanca tipa Romeo in Julija, Tristan in Izolda, Ana Karenina ali Veliki Gatsby. Mit o romantični ljubezni, pa naj partnerski terapevti še tako svarijo pred njim, očitno še ni mrtev – preveč dobro se prodaja. Ne nazadnje je Helen Fielding po novem samohranilka, otroci pa stanejo. Kaj drugega se v tretji knjigi ni spremenilo; Bridget je, kot piše Suzanne Moore, družabna kronistka pri Guardianu, še vedno plehka, obsedena s svojim telesom, zapravljivka, mehka pijanka in, kot je zdaj v modi, obsedena s preceeeej mlajšim moškim – in to pri 51 letih. Sumim, da bralke niso toliko ogorčene zaradi njenega vdovsta, ampak okrutne starosti ...
V Indiji je samska ženska nekaj nevsakdanjega. Akhila, glavna junakinja romana Ženski kupe, indijske pisateljice Anite Nair, je stara 45 let. Je ženska brez rožnatih očal, brez moža, otrok, doma in družine. Ko ji je bilo 19 let, se je smrtno ponesrečil njen oče – in to je za vedno ubilo njene sanje, da bi se videla v poročni obleki. Zaposlila se je na davčnem uradu, kjer je prevzela očetovo delovno mesto, da bi lahko preživljala svojo družino, mamo, mlajšo sestro in dva brata. Sanja, da bi pobegnila, da bi se odpeljala nekam, kjer še ni bila, lačna življenja in izkušenj. Ali bi lahko bilo drugače, se sprašuje v kupeju med zgodbami petih žensk, ki jih je združil star indijski zakon, da morajo ženske in moški na vlakih potovati ločeno (kupeji za ženske, starejše osebe in invalide so v Indiji obstajali vse do leta 1998).
»Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo,« je v uvodu v svoj kultni roman Prevzetnost in pristranost pred dvesto leti zapisala Jane Austen, velika vzornica Helen Fielding. To danes sicer še vedno drži, vsaj za moške, manj gotovo pa je, ali je res tudi obratno – samska ženska s čednim premoženjem, tako kot pisateljica Helen Fielding ali igralka Renée Zellweger, ki je v dveh filmih doslej upodobila Bridget Jones, moškega potrebuje vse manj, saj si sama lahko kupi dragulje in lepe obleke. Kdaj bo nova Bridget izšla v slovenščini, še ni jasno, se pa med novosti na slovenskem knjižnem trgu ta hip pojavlja knjiga, ki bi jo Bridget zagotovo uvrstila v svojo nakupovalno košarico – imenuje se Fantje se zbirajo s podnaslovom Vojna in vojaki v slovenski ljudski pesmi. Vojaške pesmi pa so, kot razlaga avtorica Marjetka Golež Kaučič, sorodne ljubezenskim.
