Tiskane izdaje
Pri zaostrovanju konflikta v Siriji ameriški predsednik Barack Obama in njegov ruski kolega Vladimir Putin nista ravno najbolj pametna, je pred letom dni, ko razmere še niso bile tako zaostrene, v Die Weltu zapisal Michael Stürmer. »Ne da bi to hotela, oba ves čas stopnjujeta nevarnost vojaškega spopada«.
Leto dni kasneje, ko se razmere samo še slabšajo, še vedno najmočnejši jedrski sili na svetu pa si zaradi sirskega konflikta in nerešene ukrajinske krize že kar odkrito izmenjujeta grožnje, se te besede potrjujejo. Imanentna lastnost vseh kriz je, da eskalirajo in sčasoma začno generirati same sebe. V zgodovini odnosov med supersilama – in Rusija je z najmanj 8000 jedrskimi konicami, vojaškim potencialom in od Napoleona naprej neosvojljivimi prostanstvi še vedno vojaška supersila – smo to že večkrat videli. Najbolj divje med berlinsko in kubansko krizo, ko se je svet znašel tako nevarno na robu jedrskega spopada, da sta se bili velesili iz strahu za preživetje prisiljeni začeti dogovarjati o nadzoru nad oboroževanjem. Sledilo je dolgo, relativno stabilno ravnovesje moči, ki si v resnici niti ne zasluži tako slabega prizvoka, kot ga ima hladna vojna.
Danes, več kot četrt stoletja po padcu železne zavese, ko so vse ameriške in ruske jedrske rakete praktično še vedno tu, razvoj nič manj nevarnih novih orožij (in tudi novih jedrskih držav) pa je povsem nenadzorovan, smo znova zelo nevarno stran od take stabilnosti. A seveda niti približno le zaradi »ponorelega diktatorja« Putina, ki je Zahodu ukradel Krim in Evropi grozi s svojimi raketami in tanki, v sirski krizi pa podpira sebi podobne diktatorje, kot bi to radi prikazali na Zahodu. Rusija je bila do Zahoda dolgo časa, prav nasprotno, zelo tolerantna. Putin je po 11. septembru Bushu takoj ponudil pomoč, pri raketnem dežniku je ponujal enakopravno sodelovanje, v afganistansko vojno se ni vtikal, ob napadu na Irak pa je Rusija kljub nasprotovanju in svarilom ostala nevtralna. Sodu sta izbila dno šele gruzijska vojna (prva Natova širitev do ruskih meja) in ukrajinska kriza, ko je Putin prvič zagrozil z »New order or no order«. Če torej ne bo pravičnejšega novega svetovnega reda, potem ne bo nobenega.
Pustimo ob strani, kolikšen diktator in avtokrat je ruski predsednik, vendar tega, da se neskončno boji »barvnih revolucij« na ruskem obrobju, da jih je pripravljen preprečiti za vsako ceno, in da je po koncu hladne vojne ponižanim Rusom in Rusiji tudi z raketami pripravljen povrniti status nekdanje sile (za kar ima še vedno vsaj vojaška sredstva), nobena pametna politika ne bi smela spregledati. Morda največja napaka Obamovega mandata je zato bila, da se ni bil pripravljen pogovarjati o novi, pravičnejši svetovni ureditvi, ki je že dolgo nujna, in da je Putinovo Rusijo ves čas obravnaval kot drugorazredno silo.
Aneksija Krima in kontriranje v Siriji sta v veliki meri posledici te ameriške politike (in ruske užaljenosti), ki zdaj že zelo nevarno generira konflikte med Rusijo, ZDA in Evropo, zraven pa povsem blokira iskanje rešitev za veliko večje skupne probleme. Ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi na Daljnjem, kjer bo Kitajska že jutri ZDA, Evropi in Zahodu (z Rusijo vred) postavila isto zahtevo: »Nov red, ali pa nobenega«. In če jo bo Zahod ignoriral tako vzvišeno kot Rusijo, ima za svoje nagajanje že skoraj večje možnosti kot Putin.
