Tiskane izdaje
Kaninsko smučišče je skorajda štiri leta po nesreči spet pripravljeno za obisk. Obnova je trajala dobro leto, smučišče državnega pomena pa bo namenu predal prvi mož Slovenije Borut Pahor. Fanfare bodo torej zadonele za smučarski center, ki ni obnovljen v celoti, ki je brez snega in ki je zastarel kljub novi opremi. Novo je staro. Ampak to smo vsi vedeli in v obnovi doseženega nikakor ne gre zasmehovati. Že zaradi tega, ker gre za nekakšen pilotni projekt, v katerem se dejansko vidi zahtevnost žičničarske dejavnosti. In kako se stvarem streže pri nas. Lokalna skupnost je s strokovnostjo, improvizacijo in tudi blefom izpeljala izjemno delo. Državo je prepričala v svetost nekega dokumenta s predvidenimi obnovitvenimi deli in z oceno stroškov na slabih šest milijonov evrov. Kakopak je bila to edina prava taktika, saj šestih milijonov nihče ne bi napraskal, če bi priznal, da ne ve točno, kaj počne, a da kljub temu potrebuje te milijone.
Prestavljanje datumov vnovičnega zagona je bilo tudi birokratsko nujno, čeravno je v javnosti projektu nekako jemalo kredibilnost celo do vprašanja glede varnosti. Za smučišče, ki je v mukah ugasnilo zaradi gondolske nesreče, to ni dobra popotnica. Toda to so zgolj mnenja vedno nestrokovne in na trenutke škodoželjne javnosti, ki se pod projekt nikoli ne podpiše. Glede na vložek, zahteve in končna potrdila o uporabnosti pa je bržkone laže verjeti, da gre za varnejše naprave kot pred leti, ko se je s čaranjem iskalo denar za najnujnejša vzdrževalna dela.
Končna cena obnove Kanina je znana, a je odgovorni še niso razkrili. Neuradno bo strošek presegel sedem milijonov evrov, razliko pa bo pokril državni proračun. Denarja je zmanjkalo že zdavnaj, da nekateri izvajalci obnove že več kot tri mesece niso dobili plačanega dela. Prednost je vedno imel francoski proizvajalec opreme Poma z močnim pogajalskim izhodiščem »vzemi ali vam ne damo«. Da je šele na skorajšnjem koncu obnove za zamenjavo zahteval šest obračalnih koles namesto dveh, kakor je bilo najprej predvideno, bržkone več pove o njegovem občutku za poslovno priložnost kakor za strokovnost.
Ne glede na opravljeno delo pa vprašanja za Kanin ostajajo ista – ključna – kot iz časov pred nesrečo, pogrebom, obnovo in vnovičnim rojstvom: kakšno prihodnost sploh ima smučišče? Sosednjo siamsko dvojčico Sello Neveo bi Furlani odklopili od aparatov, če se ne bi začelo premikati tudi na Kaninu. Kaj če ji tudi obnovljena slovenska stran čez dve leti ne bo dober partner? Sedem milijonov za Kanin je na koncu predujem za razmišljanje o celoviti obnovi, če bo združeno smučišče sploh še pokazalo kakšen potencial. Za začetek bo menda dovolj 50.000 letnih obiskovalcev na sončni strani gore. Če jih Kanin ne doseže, se lahko zgrozimo nad lokalno in državno turistično sposobnostjo ter si priznamo, da se polovičarstvo pač ne izplača. Kanin bi že zdaj potreboval bistveno večji vložek.
