Tiskane izdaje
Pred nekaj dnevi sem opazovala, kako je oče pričakal majhno hčer pred otroškim vrtcem. Eno koleno je spustil na asfalt, pokrit z rumenim listjem. Roke je tako razširil, da se je zdelo, da je tudi sam postal širok kakor nebo. Obraz mu je sijal kakor sonce. In deklica se mu je vrgla v objem, ki je spominjal na tisti popolni črno-beli krog združenega jina in janga. Očetov obraz je vpijal hčerkin obraz. In roke – njegove okoli njenega majhnega telesa, njene okoli njegovega vratu – so postale prevodniki najčistejše sreče. Njegova je zapolnjevala dekličino srce. Njena se je zlivala v celotno očetovo bistvo.
Objem, sem pomislila, je izvor življenja. Vsako živo bitje ga potrebuje kakor zrak. Med razprte roke se nam stiskajo psi, med dlanmi se nam sukajo mačke, celo ptice naslonijo glavo človeku na prsi in iščejo dotik telesa. Kakor da bi se hotele napiti vesoljske energije, ki jim je ne more podariti niti veter.
Znanstveniki so nam že pojasnili, zakaj se moramo objemati. Dandanes znajo vse razložiti tako, da lahko tudi najnežnejše čustvo zapišemo v obliki kemične formule. Objem, pravijo, ustvarja hormon oksitocin, in če se poveča količina te snovi, se počutimo dobro. Čutimo občutek predanosti, zaupanja, povezanosti. In potem nam ta oksi... pomaga, da imamo zdravo srce, normalen tlak in – kar je dandanes še pomembneje – ta hormonček odganja občutek osamljenosti, zato smo bolj imuni na depresijo, ki razsaja kakor globalna epidemija.
No, dobro. Morda smo res velika vreča hormonov, vendar se nisem pripravljena strinjati, da je objem samo kemična formula. Bolj se mi zdi podoben vesoljski skrivnosti.
Ni treba čakati na praznike, da bi se začeli objemati. Vsako srečanje na ulici je dovolj, da razširimo roke kakor krošnja, polna ljubezni. In po vsakem prepletanju duš se bomo počutili nekoliko drugače. Bolje. Bolj bogato. Meni je neki objem spremenil življenje. Kakor da sem ga čakala še od otroškega vrtca. In vam?
