Od doma in nazaj

Ljubljančan, ki si dopusta ni mogel predstavljati drugače kakor v krajih, ki ležijo blizu najlepšega jezera na svetu, mi je kot šalo pripovedoval, da smo domačini precej čudni, posebno tisti, nedaleč od vode. Ni razumel lokalnega občutka za to, kaj je domače in tuje. Ne govorimo o klobasah v zaseki ali žgancih s kislim mlekom.

Na počitnice je vsa leta hodil v isto hišo, zato je videl, kako so otroci odraščali. Ko se je domača hči poročila, je vprašal, kdo je ženin, domačini pa, da je vzela tujca. Bil je pač doma na drugem koncu doline. Takšno opredelitev rezidentskega statusa, kakor bi rekli naši uradniki, je kot šalo pripovedoval še leta in leta – vmes je seveda večkrat pozabil, koga je z njo že navdušil nad rojaki, ki živijo z najboljšim razgledom na Triglav, tako da smo se hkrati smejali še njegovi pozabljivosti. Nam je že moralo biti všeč, če zdaj naprej širimo to izročilo, češ kaj nam je pred leti pripovedoval človek, ki nikoli ni šel na dopust nikamor drugam kakor v tisti kot, stisnjen pod Julijske Alpe. No, poročena pa sta še vedno – in čeprav je bil »tujec«, se je le lahko brez vizuma prosto gibal s širšega na ožji konec ledeniške doline. Saj tudi v mestu ni drugače – v starih meščanskih družinah dobro vedo, kdo se je rodil njihovim ljudem in v kateri hiši živijo prišleki s podeželja.

Po Sloveniji se pravkar potepa za avtobus prijetnih ljudi, ki so prileteli čez ocean, ker so potomci ameriških Slovencev. Upajo, da bodo tu še našli vsaj daljne sorodnike ali nekoga, ki jih je poznal, morda pa vsaj sadovnjak, po katerem so predniki pobirali jabolka, ali staro hišo, iz katere so se odpravili proti pristanišču, od koder so odpluli v obljubljeno deželo. Poznala sem veliko ljudi, ki pred 40, 50 leti zaradi zaslužka niso šli tako daleč, ker so ostali v Evropi, najpogosteje v Nemčiji. V domačih krajih so sezidali hiše, vrnili pa se mnogi med njimi niso nikoli, le med dopustom, posebno če majhnih otrok niso pustili pri starih starših, ampak so šli z njimi na pot v lepše življenje ali so se rodili že tam. Pripovedovali pa so mi, da nikjer več niso zares doma, ne v bloku na Bavarskem ne v novi hiši na panonski ravnici. Zanimivo, tako pravijo tudi znanci, ki so se s slovenskega podeželja preselili v mesto, največkrat v glavno, ker so tam pač študirali. Kadar spoznajo nove ljudi, ki jih vprašajo, od kod pa ste, rečejo iz Ljubljane, a povedo tudi, kje so odraščali. Morda se bodo vrnili, ko se bodo upokojili, čutijo pa, da bodo potem tudi tam prišleki. Vaško izročilo o prebivalstvu hrani spomin o vseh, ki so tam od nekdaj, in tistih, ki so prišli od zunaj, četudi so se v tem času zvrstile generacije. Ta vaški spomin bo morda razveselili goste iz Amerike, ki v Sloveniji ravno zdaj iščejo sledi za svojimi predniki.

Ob cesti stoji hiša, v kateri ne živi nihče več, odkar so umrli starši, in čeprav otroci še kosijo okoli nje, obdelujejo vrt in postavljajo rože na okna, je od daleč videti, da je prazna in brez življenja, na zidovih se pojavljajo vlažni madeži, ki jih prej nikoli ni bilo, omet se je začel luščiti. Po cestah, ki so speljane po gozdnih planotah, se na poti za gobami vozimo mimo nekdanjih gozdarskih hiš – v nekaterih so, četudi daleč od prvih vasi, pred desetletji še živele družine gozdarjev, in mimo dolgih dvonadstropnih hiš, v katerih so bili gozdni delavci nastanjeni le občasno, dokler so sekali v gozdu. Nikjer več ni žive duše, vrata zevajo odprta, lesene polknice visijo s tečajev, ne varujejo več ne pred soncem ne pred nalivi, včasih pa je za njimi svetila električna luč. Človeka mrzlo spreleti, tako neprijazno je videti prazno zidovje, ki ga sredi gozda obraščata leska in mlado smrečje. Seveda, z avtomobilom je iz doline mogoče prilesti navkreber v dobre pol ure, kdo še hoče živeti v samoti?

Po podatkih statističnega urada se je število prebivalcev Slovenije lani povečalo za nekaj več kot 1300, a le zato, ker se je število tujih državljanov, ki so se priselili, povečalo za 6200, saj je število državljanov hkrati upadlo za 4900. Odšli so iskat boljše življenje na tuje, kakor številni rojaki, ki so se na začetku prejšnjega stoletja odpravili čez lužo in v 60. letih po Evropi. Morda bodo njihovi potomci čez 100, 120 let iskali sledi za svojimi predniki in vsaj daljnimi sorodniki. Torej, kakor svetuje predsednik Slovenskega društva Peter Hawlina: zapišite si o svojih sorodnikih vsaj tisto, kar veste iz glave – morda tudi to, ali so živeli na koncu vrta ali pa so se kot »tujci« priženili iz sosednje vasi.