Tiskane izdaje
Pišem vam kot predsedniku SDS, najverjetnejše zmagovalke na volitvah naslednjo nedeljo, in potencialnemu predsedniku vlade.
Jezi me, da ste zavrnili intervju za Sobotno prilogo Dela. Vem, zavrnili ste intervju tudi za Dnevnik in Večer, zato ne jemljem tega osebno, še najmanj pa kot vernik korporacije (kar nisem). Toda prav vaš odnos z mediji, do medijev je vaša šibka točka.
A najprej good news.
Morda vam je prišlo na ušesa, da ne spadam med tiste, ki bi najraje emigrirali, če boste zmagali na volitvah. Imam vas za – kako naj rečem – normalnega, regularnega politika, ki ima tako kot skoraj vsi drugi vaši konkurenti svoje odlike in svoje omejitve, za sabo tako dobra dela kot napake, spodrsljaje. Po drugi strani pa tudi nisem vaš privrženec – ampak ne ženite si tega k srcu, ker nisem privrženec nobenega politika, nobene stranke.
To vam razlagam zato, da bi razumeli, da si z mano ne boste imeli kaj pomagati. Dolžnost poštenega novinarja je, da dá vsakemu politiku vedeti, da si z njim nima kaj pomagati (in da si na ta račun ne bo imel z njim kaj pomagati niti noben drug politik).
Se opravičujem za disclaimer. Rad bi samo poudaril, da bom naslednja štiri leta najbrž mirno spal, četudi se ne bom strinjal z nekaterimi potezami vaše vlade.
Moram priznati, da doslej še nisem volil SDS. Podzavestni razlog je mogoče to, da sem se moral tudi sam lustrirati, odvreči s sebe ta indoktrinacijski balast, ki so ga mediji nalagali na vaš lik in delo že vse od Depale vasi leta 1994. Tudi sam sicer mislim, da ste ga takrat polomili in da je Drnovšek storil prav, da vas je zaradi objektivne odgovornosti odstavil.
Negativna medijska kampanja proti vam – ob tej aferi in ob vseh drugih, v katerih ste bili udeleženi, dejanskih ali skonstruiranih, zlasti pa med 2004 in 2008, ko ste bili premier –, pa je bila po mojem mnenju vendarle nesorazmerna.
Ne poznam vas osebno, nisva se še srečala. Toda kljub temu bi si upal reči, da je vaša javna podoba po zaslugi medijev izrazito nesorazmerna s tem, kar in kakršni v resnici ste: luciden, trezen, spreten, zvit, učinkovit, odločen, no-bullshit politik – a kolikor vidim od daleč, tudi preveč ciničen in zamerljiv.
Moja šibka točka je, da občudujem cinike in zamerljivce.
Ironično je, da vas je taisti človek, ki vas je nekoč odstavil, nazadnje – ko je živel že v drugem svetu – okarakteriziral kot princa teme. Metafora je briljantno hudobna, ni pa kaj več kot sinonim za bav-bav. Kot sem že rekel: ne razumem novinarjev, ki govorijo, da so v času vašega mandata živeli v strahu in da bodo zdaj morda spet morali paziti na besede.
Sicer pa v naši družbi nisem kompetenten, da bi sodil: po eni strani je moj občutek svobode bolj odvisen od tega, koliko si je sam vzamem, kot pa od tega, koliko mi je dajo drugi; po drugi pa se mi zdi najbolj normalna stvar, da pazim na svoje besede, saj drugače ne bi mogel učinkovito (javno) komunicirati svojih misli.
Smilite se mi ravno ne – saj ste politik! –, ampak včasih se resno sprašujem, kako sploh zdržite pritisk vsega, kar o vas pišejo.
Občudovanje ljudi z debelo kožo je moja tretja šibka točka.
No, saj ste si sami krivi. Angelčka nima nihče za princa teme. Sploh pa ne takega, ki se rad prepira z mediji.
Zdi se mi zgrešeno, da se z mediji igrate ta daj-dam. Tranzicijski mediji – kot jim sami rečete ne čisto po krivici, a tudi ne čisto natančno – vas ne marajo. Ergo, zakaj bi jim povečevali branost?
Premnogi moji kolegi vidijo v tem stališču maščevalnost in jo pripisujejo vašemu antagonističnemu, domnevno celo družbeno škodljivemu, demokraciji nevarnemu karakterju. Sam pravim, da to ni nič hujšega kot trma.
Očitno ste presodili, da boste z zavrnitvijo intervjujev utrpeli manj škode ali si ustvarili več koristi, kot bi je utrpeli ali si je ustvarili, če bi jih dali.
Da bi le dali intervju za Sobotno, je moj urednik poskušal doseči tudi po različnih neformalnih poteh. Tako sem prominentnemu članu vaše stranke, s katerim sem v prijaznih odnosih, na Alijevo prošnjo poslal mail z obljubo, da vam zagotavljamo pošteno obravnavo. Pa nič.
Kaj bi še radi? Ali ne vidite, da bi bila to win-win situacija, vi pa ste se odločili za lose-lose? Se vam zdi pod častjo, da bi dali intervju za publikacijo, v kateri vas Markeš sistematično sesuva? Kje je zdaj vaša debela koža? Kje vaš cinizem?
Z vašimi stališči glede medijev se skoraj vedno strinjam, čeprav ne morem mimo diskrepance med samimi stališči in posledičnim ravnanjem.
Spustili ste se in se še spuščate v vojne, v katerih ne morete zmagati. Lahko zmagate na volitvah, ne pa v medijih. Vsaj ne v časopisih. V časopisih – konkretno na Delu – niste mogli zmagati niti tako, da ste se spuščali v lastniško-oblastniško riskanten, naiven in skoraj poguben paso doble s Šrotom in v vodstvo pustili nastaviti par redkih, a hitro konvertibilnih medijskih favorizirancev. Za posledicami trpimo še danes. Lahko bi bili veseli, da kdorkoli iz te hiše sploh hoče intervju z vami.
In kakšno bo vaše stališče do intervjujev, če postanete premier? Jih še vedno ne boste dajali? V Sloveniji je navada, da od premiera in ministrov in predsednika in vsakega minornega političnega mandeljca mediji pričakujejo intervjuje. To je zame novinarska anomalija. Bolj normalno bi bilo, da jih tako kot vi ne dajejo – čeprav z manj jeze in zamere –, saj novinarskemu profesionalcu vendar ni težko razbrati iz drugih politikovih besed (in dejanj), kaj misli. Toda živite in politizirate v Sloveniji. Tako pač je.
Mislite prav, delate pa narobe. Peticija 571 je bila po mojem resda največja komedija v zgodovini slovenskih medijev. Toda kaj ste storili vi? Sklicali ste izredno sejo Državnega zbora in predlagali glasovanje o zaupnici! Ali mar mislite, da je treba – ali celo možno – medije spravljati k pameti z izredno sejo v parlamentu? Nehigienično je, če se politik prepira z mediji. Tudi če ima prav.
Ne bi se vam bilo treba tudi kar naprej tožariti. Očitno imate visoko razvit čut za pravičnost – vendar ni treba vsake krivice popraviti in vsake pravice formalizirati. Vam ne zadošča, če ste sami pri sebi prepričani v svoj prav? Ne verjamete, da vam mnogi dajo prav tudi brez pravne podlage?
Tu se zgledujte po svojem predhodniku Pahorju, ki je medijske in druge krivice – resda manj boleče kot te, ki jih delajo vam – prenašal s stoicizmom lisice, ki si raje odgrizne v past ujeto taco in odšepa stran, kot da bi jokala.
In res: kljub trpežnosti je v vas tudi nekaj kalimerovskega. Sprejmite to kritiko. Na vas bo delovala blagodejneje od tiste, da povsod in v vsem vidite zaroto.
Pred vsakimi volitvami zavzamete državotvorno držo. Čeprav se mi zdi malo prozorno, to cenim – ker vidim, da znate, in ker ste mi takšni bolj všeč. Želel pa bi si, da bi več take drže pokazali tudi v času, ko ste (bili) še v opoziciji. Ne, ne delim očitkov, da ste blokirali vlado in da smo zato tam, kjer smo. V mislih imam nepotrebne epizode, kot je bila tista s Türkom in s katero si razen pri simpatizerjih niste pridobili simpatij; v mislih imam lumpenproletarske brezplačnike, s katerimi verjetno niste imeli nič, a se vam je potihem zdelo imenitno, da bo nekdo s tem skret-papirjem vnesel malo uravnoteženosti v to našo komsomolsko javno sfero; v mislih imam afero Patria, kjer se na sodišču (in pred njim) pod Matozovo taktirko ne vedete tako, kot bi pristojalo državniku.
Morali bi se obrusiti. Odrecite se že enkrat kontroverznosti, ki vas nenehno spremlja. Zdaj, ko se je že vsak drugi Slovenec streznil od komunističnega izročila, nas na to ni treba za vsako figo opominjati. Ne bodite tako cinični in hladnokrvni. Postanite konstruktivni in sprejemljivi. Zgledujte se po Virantu, ki je en tak speglan mali Janša, vendar je za to še prezelen.
Toda zdaj najbrž ne boste štiri leta v opoziciji, temveč na oblasti. Dobro izkoristite priložnost. Za Slovenijo ni zadnja, za vas pa: že na naslednjih volitvah se lahko pogreznete v irelevantnost. Kot vidite, se to lahko dandanes hitro zgodi vsakomur.
S stisnjenimi zobmi sem vsaj enkrat volil neko drugo stranko pomladne opcije. Zdelo se mi je prav, da enkrat za spremembo pridete na oblast vi. Tako mislim tudi letos, po vseh teh kolobocijah s Pahorjevo vlado. Imate mojo podporo – za glas pa še ne vem. Pri meni to ni nujno eno in isto.
Upam, da razumete, in hvala za pozornost.
