Oh, Evropa: Haaška učna ura zgodovine za Balkan

Nemško-francoska sprava, ki je sam temelj EU, je več kot 67 let po koncu 2. svetovne vojne videti samoumevna. Ne glede na številna razhajanja – posebno očitna v času krize na stari celini – je globoko zasidrano zavedanje pomena sprave in naveze obeh ključnih držav na stari celini vodilo povojnih politikov, od Konrada Adenauerja in Charlesa de Gaullea naprej. To niso le rituali ob takšnih in drugačnih obletnicah, ampak še veliko več.

Sprava je prepletena z obravnavo zgodovine. Spomnim se predstavitve nemško-francoskega gimnazijskega učbenika zgodovine v Nemškem zgodovinskem muzeju sredi Berlina. Njegov ključni del je obdobje, zaznamovano z morijami nemško-francoske vojne 1870/71 in dveh svetovnih vojn. Izhodišče izdajateljev je bilo: »Moramo vedeti, kaj je Francijo in Nemčijo nekoč sprlo, da lahko resnično razumemo današnje prijateljstvo med njima«. Šolarji spoznajo pogled druge strani na iste dogodke in si oblikujejo lastno sodbo o njih. V učbeniku se izmenjujeta perspektivi dveh dežel, ki sta bili več generacij »dedni sovražnici«.

Na nemški strani je bil ključen občutek krivde. »Nemci so se odpovedali govorjenju, da so bili tudi drugi slabi, ideji obtoževanje drugih. Generacija '68 je jasno povedala: 'Ne, ne, mi smo krivi'. Sporočilo je bilo – občutek krivde te ne spravi na kolena, ampak osvobaja. Tisti, ki prevzame krivdo nase, se laže giblje v svetu, kakor če stalno vali odgovornost tudi na druge. Ideja osvobajajočega občutka krivde je temeljna dediščina leta 1968. To je v nemški družbi uspelo, ker so ljudje opazili, da smo z občutkom krivde kar dobro shajali. Bil je pogoj za uspeh, občutek krivde osvobaja,« je pred časom za Delo pojasnjeval eden od vodilnih nemških sociologov Heinz Bude.

K prelomu ni pripomogla le nemška generacija '68, ki je svoje starše izpraševala, kaj so delali med vojno, marveč tudi dolgoročni učinek nürnberških procesov in proces proti storilcem iz Auschwitza na začetku šestdesetih let. Nemški zgodovinar in odličen poznavalec Balkana Holm Sundhaussen je opozoril, da je trajalo vsaj dvajset let, da so se v Nemčiji kritično spoprijeli s preteklostjo. »Brez procesov proti vojnim zločincem ne bi bilo številnega gradiva in izjav prič. Čeprav se je v Nemčiji prvih dvajset let s tem gradivom ukvarjal le majhen krog znanstvenikov, je bil narejen velik korak naprej. Tisti (v Srbiji), ki se poklicno ukvarjajo s preteklostjo, se bodo z dogajanjem iz devetdesetih let spoprijeli prej. Da se bo s tem soočilo še prebivalstvo, bo trajalo kar nekaj časa.«

Ob kaznovanju odgovornih je eden od ciljev haaškega sodišča za vojne zločine v nekdanji SFRJ pomoč pri doseganju sprave. V petek izrečena oprostilna sodba Anteju Gotovini in Mladenu Markaču ima zgodovinske razsežnosti predvsem glede tolmačenja Nevihte (kljub številnim, še vedno nekaznovanim zločinom nad Srbi), narave spopadov na Hrvaškem in bistva vojne v nekdanji SFRJ.

Hrvaški kolega me je pred sodno dvorano prepričeval, da bo sodba poslabšala odnose v regiji in zavrla srbsko-hrvaško spravo. Ne bo tak učinek le kratkoročen? Na dolgi rok bi lahko pripomogla k temu, da se v Srbiji rešijo utvare o ravnotežju krivde in enaki odgovornosti vseh vpleteni strani. Po nemškem zgledu bi bilo priznanje krivde osvoboditev in samo po sebi prelomni korak k spravi.