Oh, Evropa: Iluzija socialne trojke

V EU je več kot 26 milijonov brezposelnih, položaj mladih v številnih državah je dramatičen, s ciljem zmanjšati prevelike primanjkljaje se krči socialna država. Kljub temu so socialne razsežnosti v času spopadanja s posledicami recesije z dvojnim dnom in prevelikih dolgov v ozadju razprav. Na bruseljskih vrhih voditelji sicer radi govorijo o njih, a na koncu temu namenijo kvečjemu skromne zneske ali še manj – obljube.

Navsezadnje prevladujoča logika reševanja težav zapoveduje, da lahko države za gospodarsko rast in delovna mesta največ naredijo same: s strukturnimi reformami in zmanjševanjem javnofinančnih primanjkljajev. Po drugi strani sta Bruselj in evropska komisija kot njegov sinonim nekakšna grešna kozla. Ost kritike se usmerja v evropske institucije, menda neoliberalno usmerjene. Toda: na področju socialne politike Bruselj sploh nima pristojnosti.

Vse krizne države, ki so se lahko po oblikovanju denarne unije zadolževale veliko ceneje kot prej, so doživljale strmo rast plač. V spopadanju s krizo se dogaja obraten proces. Z razvpito notranjo devalvacijo (ker nimajo več lastne valute, si ne morejo povečevati konkurenčnosti z zmanjševanjem njene vrednosti) se v praksi dogaja boleče zniževanje življenjskega standarda z nižjimi plačami v javnem sektorju in gospodarstvu.

To je med krizo okrepilo socialne napetosti. Grčija je res skrajni primer, saj po izbruhu krize pred tremi leti in pol na mizi ni bilo dobrih rešitev. Popolni bankrot države ali izstop iz evra bi najbrž imel še bolj dramatične posledice kot varčevalno-reformni narek trojke. Niti v drugih kriznih državah se niso ognili glavni značilnosti reševanja težav: ukrepi so v največjo stisko pahnili ljudi, ki so imeli že tako nizke prihodke.

Komisar za socialne zadeve László Andor ugotavlja, da ima notranja devalvacija večji učinek le v manjših, izvozno usmerjenih državah. Splošnega pravila za njeno uspešno delovanje da ni, saj po drugi strani krči domače povpraševanje. Da bi vsaj nekoliko ublažila kritike, se hoče evropska komisija v zadnjem letu mandata vsaj na papirju predstaviti kot zaščitnica socialne države. Na veliko je začela govoriti o socialnem delu nastajajoče prave denarne in gospodarske unije.

Tako naj bi začela zbirati podatke o brezposelnosti, razlikah v prihodkih ali tveganju revščine, da bi zaznala skrb vzbujajoča gibanja. Te naj bi vključili v priporočila državam. Drugače kot pri javnofinančnih zadevah, o kakršnih koli ukrepih proti državam, ki v očeh Bruslja ne bodo dovolj socialne, ne morejo niti razmišljati. Tudi razmišljanja o kakšni skupni, evropski pomoči brezposelnim so bila v kali zatrta. Severni del Unije si bolj kot nove sklade želi spoštovanje sprejetih zavez.

Kvečjemu kdaj v prihodnosti si lahko države obetajo kak bonbonček, če bodo pridno izpolnjevale naloge. Ali bo Bruselj v zagovarjanju svojega na novo odkritega socialnega čuta lahko prepričljiv in verodostojen, je povsem negotovo. V dosedanjem kriznem menedžmentu je tej nalogi pripisoval le drugotni pomen. Sploh v primerjavi s – kot pravijo sindikalisti – varčevalnim buldožerjem, ki lahko potepta vse. Ustanovitev socialne trojke ostaja neizpolnljiva želja.