Oh, Evropa: Revolucija kot farsa

»Imela je nesrečen nastop. Imela je nesrečo, ker so se je kolegi veliko bolj intenzivno lotili. Imela je predzgodbo v medijih, ki ji je povzročila težave. Nekoga vedno doleti,« mi je vplivni evropski poslanec iz Nemčije, vodja skupine CDU/CSU, Herbert Reul v nekaj stavkih opisal razloge za neuspeh Alenke Bratušek. Glasovanje o njeni kandidaturi se je končalo in usoda Bratuškove na bruseljskem parketu je bila zapečatena. Po vsem, kar je spremljalo njeno kandidaturo, in šibki predstavitvi je morala »odleteti«.

To bi v zapletenem postopku preverjanja kandidatov moralo biti logično in samoumevno. Čeprav lahko evropski parlamentarci glasujejo le o komisarski ekipi kot celoti, predsednik komisije težko ignorira negativno mnenje o kandidatu. Žal je zakulisno dogajanje manj prijetno za »srčiko evropske demokracije«. Tako kot pri vseh kočljivih odločitvah na ravni EU, v katerih se parlament postavlja po robu članicam in komisiji, poslanci ponavadi na koncu dobijo le kakšen bonbonček, s katerim potešijo njihovo željo po pozornosti in jim poklonijo občutek moči.

Nemški javni radio DLF je v primeru Bratušek takšno logiko delovanja evropskega parlamenta primerjal z žrtvovanjem nepomembne figure (Bauernopfer), ki ne more vplivati na veliko šahovsko igro. Parlament da ni mogel ali hotel izbojevati več. Drugim, res kočljivim, je lahko le simbolično pokazal zobe. Tako bo Francoz Pierre Moscovici nadziral poračune članic, čeprav se je pod njim dogajal potop francoskih javnih financ. Z naftno industrijo povezani Španec Miguel Arias Cañete bo skrbel za podnebje. Bivši bančni lobist Jonathan Hill se bo ukvarjal s finančnimi trgi …

Naslednja farsa bo sledila, če evropska komisija ne bo mogla biti izvoljena 22. oktobra in začeti delovati 1. novembra, kot je predvideno. Nova komisarska kandidatka iz Slovenije mora biti zaslišana. Na vroči parlamentarni stol bo moral še kdo drug od komisarjev, če Violeta Bulc ne bo dobila podpredsedniškega položaja za energetsko unijo in bo treba premeščati komisarje. Da bi vse potekalo enako kot pred prvim krogom zaslišanj, bi morala kandidatka imeti dovolj časa za priprave. Videti je, kot da časa za spoštovanje rokov ni dovolj.

Če bo res zamuda, bi bili priročen krivec − zapleti s Slovenijo. Zamude pri začetku delovanja niso nič dramatičnega in zato se ne bi podrl svet. V štabu Jean-Clauda Junckerja že imajo priročno razlago, češ, po uveljavitvi maastrichtske pogodbe še nobena od evropskih komisij ni začela delovati pravočasno. Toda: izgubljanje časa bi morali obravnavati resno. V EU skoraj vse leto, od začetka volilne kampanje, vse stoji; evrokrati se pritožujejo, da se z dosjeji sploh ne ukvarjajo; politika se ukvarja s kadrovskimi igrami.

V času, ko tako onstran vzhodnih meja kakor tudi v sredozemskem sosedstvu EU v dramatičnih okoliščinah nastaja novi red (kaos), je to, da se bruseljske institucije ukvarjajo same s seboj, neresno. Joschka Fischer v zadnjem Spieglu opozarja, da Evropa še nikoli prej ni bila tako blizu velikemu polomu. Prvič v zgodovini precejšen del Evropejcev v povezovanju na stari celini ne vidi koristi, ampak bolj breme. Poteka spopad med severom in jugom. Ni razprav o tem, kakšno politično integracijo si lahko privošči EU z okrepljenimi strankami, kakršne so Siriza, Ukip ali Front national.

Evropski parlament je pred volitvami obljubljal »Tokrat je drugače«, Juncker pa je z novim modelom evropske komisije napovedal revolucijo. Najbrž bo veliko stvari res ostalo enakih.