Okupirajmo raje 
sebe

Star si osemnajst let; morda si ravno začel obiskovati predavanja na fakulteti. Če si vsaj malo resen, veš, da je zate dobro, da jih obiskuješ. Toda kariera te v resnici v tem trenutku posebej ne zanima. Služba, družina, denar so pojmi, ki obvladujejo svet odraslih, toda če si star osemnajst let, pač še nisi odrasel.

Ko si star osemnajst let, razmišljaš, kako boš spremenil svet. Razmišljaš, denimo, o festivalu glasbe in znanja, ki ga boš pripravil, da se bodo lahko mladi družili, zabavali, filozofirali. O skvotu, ki ga boš ustvaril, da bodo v njem tvoje ideje našle zatočišče.

Ko sem bila stara osemnajst let, sem v noči s 14. na 15. januar s primerno mero prismuknjenosti v priljubljenem študentskem zbirališču Bunker čakala, ali se bo začela vojna v Iraku. Dvanajst let kasneje, 15. februarja 2003, sem s svečo v roki korakala po Ljubljani in protestirala proti drugi vojni v Iraku.

To je tudi vse, kar sem naredila za mir na svetu. Potem me je doletela odraslost. Uporniška leta so se iztekla. Trideseta so s seboj prinesla družino in vse večji kup položnic.

Danes, 15. oktobra 2011, protestniki, ki zahtevajo pravo demokracijo, po vsem svetu okupirajo finančne institucije. 951 mest, 82 držav. Združili so se, da bi spremenili svet. Zame je to običajna sobota. Če bo lepo vreme in če bom dovolj spočita, se bom morda z otroki odpravila v mesto, da jim pokažem protestnike in jim razložim, za kaj si prizadevajo. Če bo mraz, bom ostala doma, na toplem. Prebrali bomo pravljico in se poskušali imeti čim lepše.

Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen. Imam službo, streho nad glavo, zdravo družino. Nerganje in negodovanje, ki si ga občasno privoščim, je posledica zapletenih značajskih potez in morda kakšne travme iz otroštva, ki jim tako radi pripišemo krivdo za vse težave v svetu odraslih. Toda iskreno povedano, na srečo mi ni nič hudega. In če bi se ozračje v državi, v kateri živim, preveč zastrupilo zaradi naše samouničevalne majhnosti, imam še vedno izbiro. Lahko se preselim kam drugam. Marsikdo te možnosti nima.

Toda če si danes star osemnajst let in vsaj malo družbeno kritičen ali boemsko pustolovski, potem si med protestniki na Kongresnem trgu. In protestiraš tudi v mojem imenu. Kajti tudi jaz sem proti temu, da se banke igrajo z mojim denarjem. Tudi jaz sem za pravično družbo, v kateri lahko študira vsakdo, ki želi in zmore, ne le tisti, ki si to lahko privošči. Tudi jaz sem za družbo, v kateri ljudje ne izgubljajo denarja zaradi špekulacij borznih gospodarjev vesolja.

Vprašanje je, kaj lahko naredim.

Ta trenutek se zdi, da lahko spreminjam predvsem sebe in morda vplivam na spremembe v mojih bližnjih.

Morda lahko naredim nekaj takega, kot je naredil deček Trevor McKinney v filmu Daj naprej (Pay it Forward). Po tistem, ko sem v eni od kolumen razmišljala o nevestnih voznikih in nizki prometni kulturi na Slovenskem, me je poklical bralec in vprašal, ali bom o tem še pisala ali pa je šlo za enkraten dogodek. Malo sva še pogovarjala in na koncu je tako mimogrede omenil, da bi na neki način vsak od nas lahko prispeval k večji prometni varnosti. Denimo tako, da bi bil pozoren na svojo vožnjo. »Ali vi vedno vozite po predpisih?« me je vprašal. »Ne,« sem morala priznati. »Včasih hitim, ker se mi mudi. Še dobro, da imam pogosto na zadnjih sedežih človečka, ki me vsakič vestno opozarja: Mami, ti voziš hitro. Mami, prevozila si rumeno luč.« »Vidite, koliko bi lahko naredili, če bi bili pozorni na svojo vožnjo in če bi nagovorili še dva prijatelja, da storijo podobno. Najprej bi bili sami, nato bi bili trije, nato bi vas bilo že sedem...«

Morda bi potem nekega dne Slovenci začeli voziti previdno in strpno tako kot Skandinavci. In če bi to lahko dosegli v prometu, kaj bi šele lahko storili na drugih področjih.

Vsem tistim, ki se podobno kot jaz ubadate z vprašanjem, kaj lahko naredim, privrženci gibanja Okupirajte sporočajo, da lahko prispevamo k boljšemu svetu že s tem, ko na družabnih omrežjih širimo vest o njihovem gibanju. Pravijo, da je gibanje slabo predstavljeno v osrednjih medijih tudi zato, ker ti mediji govorijo isti jezik kot korporacije in imajo enake interese kot vladajoči razred. Mediji, menijo privrženci, nočejo širiti sporočila, da lahko gibanje dejansko učinkuje. »Morda ste nekaj malega izvedeli o arabski pomladi, toda o španski najbrž niste veliko slišali,« trdijo.

Na Slovenskem so v zadnjem času vzniknila še druga gibanja, ki si prizadevajo za boljšo družbo. Pretekli četrtek so se na ljubljanskem Kongresnem trgu v podporo strpni, ustvarjalni in neizključujoči družbi zbrali pobudniki civilnodružbene tribune, ki jih je zaskrbela nestrpna kampanja proti družinskemu zakoniku.

Na Facebooku že nekaj mesecev živi tudi Gibanje za pravično družbo, ki je iz virtualne skupine preraslo v pravo društvo. Njegovi člani sporočajo, da se ne gredo »klasičnega političnega delovanja, ampak uveljavljamo modrost anonimnih množic, katerih potrebam znamo prisluhniti in jih ubesediti. Delujemo v iskanju sinergij različnih interesov in potreb navadnih ljudi, vseh slojev in poklicev, statusov, borimo se za brezrazredno družbo, v kateri imena, status, denar, moč ne bodo potrebna oz. bodo najmanj pomembna. Pomemben je prispevek vsakogar, šteje vsebina, integriteta same ideje in ne nosilec ideje. Nosilci ideje smo navadni ljudje vseh slojev in poklicev, raznoliki, razen v nečem: čiste duše združenih naporov in visokega motivacijskega zanosa pri iskanju rešitev za boljšo, lepšo, pravičnejšo, bolj humano in okoljsko vzdržnejšo družbo!«

Ostanite lačni, ostanite prismuknjeni, je Steve Jobs v svojem nagovoru diplomantom letnika 2005 univerze Stanford položil na dušo mladim. Želim si, da bi bila bolj lačna in bolj prismuknjena tudi sama. Na srečo je med mojimi vrstniki še nekaj takih, ki so ostali »lačni in prismuknjeni« in ki so se v četrtek – potem ko so ugotovili, da racionalno prepričevanje, h kateremu se sama sicer še vedno zatekam, ne deluje več – odločili za bolj aktivističen pristop v prizadevanjih za podporo družinskemu zakoniku. Nisem se jim pridružila, ker sem pisala to kolumno in obenem čuvala bolno malčico.

Na srečo so tukaj osemnajstletniki, ki jih življenje še ni dohitelo. Civilizacija se premika z novimi generacijami mladih. Vsakič znova za en korak.