Olimpija južno od Kolpe

Intimus Izeta Rastoderja mi je dejal, da je poslovnežu dokončno počil film, ko je na zidu, kjer še ima sedež NK Olimpija Ljubljana (Dvorakova ulica), videl grafit z napisom »Šiptar odjebi«. Da se je na koncu, po dolgih prepričevanjih iz magistrata in pritiskov navijaške skupine Green Dragons ter še marsikoga drugega, vključno s pretendenti za nove upravljalce NK Olimpija Ljubljana, tudi za vse zmerljivke gluhi mogotec vdal zaradi enega zmazka, je kar težko verjeti. Toda na Balkanu – tudi zahodnem – je zbadanje na račun narodnosti še vedno zmerljivka najhujše kategorije. Rastoderja je še posebej zmotil napačen zapis: kdor je spisal grafit, pač nima pojma o nacionalnostih in je več kot očitno deloval za nekoga drugega. Rastoder s šiptarji (Albanci ali Kosovarji) nima veliko skupnega, on je musliman iz regije Berane, črnogorskega dela Sandžaka.

Recimo, da je imel za dobronamerne – nogometne – nasvete gluhi Rastoder res dovolj šikaniranja in zbadanja na račun svoje narodnosti, toda če gre verjeti vsemogočim zapisom, ne bo odšel s spuščenimi hlačami. Debelo naj bi si poplačal svoje petletno predsedovanje klubu, saj naj bi ob primopredaji iztržil štiri milijone evrov. Če jim dodam še najmanj 1,6 milijona € od prodaje Jana Oblaka k Benfici in še vseh drugih odškodnin, bi lahko zatrdil, da mu je Olimpija prinesla celo zaslužek. Navsezadnje je svojo blagovno znamko in nemajhen poslovni ugled krepko uveljavil tudi zaradi udejstvovanja v nogometni Olimpiji. Kar je nemogoče ovrednotiti v evrih. Na vsak način jo je odnesel bolje kot Joc Pečečnik, nesojeni predsednik Olimpije pred Rastoderjevim prihodom. Eden od najbogatejših Slovencev ob umiku iz nogometa ni dobil niti centa. Nekaj mu je pozneje, ko uradno ni bil več vpleten v nogomet, povrnila prodaja Josipa Iličića v Italijo in Roberta Berića v Avstrijo. Toda enako kot pri Rastoderju je tudi Pečečniku nogometno udejstvovanje posredno prineslo plus v poslu. Brez avanture z Interblockom najbrž Pečečnik ne bi dobil igralniške licence v ZDA v Nevadi.

Zdaj pa še o Olimpiji. Očitno jo ljubijo vsi južno od Kolpe, le Slovenci ne. Po muslimanu Rastoderju prihaja (ob žegnu Green Dragons) pravoslavec Milan Mandarić. Tudi njega, kot uspešnega poslovneža, ki je deloval pretežno v ZDA in zahodni Evropi, ne zanima narodnost, marveč izključno posel – evri. Kaj natančno ponuja Olimpija, kar Rastoder ni videl ali ni znal povezati tudi v uspešen nogometni posel, je zelo očitno: le Olimpija je lahko nosilka razvoja v širokem ljubljanskem bazenu nadarjenih nogometašev – od Kolpe do Rateč in od Trojan do Postojne –, iz katerega že nekaj let uspešno »krade« Zlatko Zahović. Kdor bo povezal in usposobil Ljubljano z okolico, bo slej ko prej vladal slovenskemu nogometu in bo tudi služil.

Mandariću v opozorilo. Ustvarjanje »pašaluka« (direktor, športni direktor, trener) v Olimpiji bi mu lahko prineslo isti konec kot Rastoderju. Z grafitom »Srbe na vr..« Šejki v Parizu in Manchestru so lahko zgled!