Orjaški dežen zdravstva

Na zadnji seji zdravstvenega sveta, najvišjega strokovnega posvetovalnega telesa ministrice za zdravje, je beseda tekla o viziji za (o)zdravljenje našega zdravstvenega sistema. O uresničevanju videnja, v katerem bi vsi ključni akterji, z medsebojnim sodelovanjem, ne metanjem polen pod noge, naredili vse, da bi slovensko družbo prevrednotili v družbo zdravja.

Jasno je, da ta pot ne bo preprosta, saj so celoviti sanacijski oziroma reformni ukrepi leta in leta ostali zanemarjani, v tem času pa je poti, po katerih bi prišli do ključnih rešitev za ohranitev stabilnosti in kakovosti tega enormnega kolosa, prerasel plevel. Zato zdaj ne bo dovolj, če si bodo rokave za pletje zaraščenih kolovozov in njihovo prilagajanje sodobnim cestnim omrežjem zavihali le predstavniki zdravstvene politike. Akcija mora biti skupna, celovita, temeljita. Takojšnja, sicer bo tudi v zdravstvu, resda zgolj metaforično, prevladal orjaški dežen, impozantna, a neverjetno strupena rastlina, na prvi pogled všečna, a povzroča resne tegobe – ne le mehurje in brazgotine, ampak tudi začasno ali trajno slepoto, če sok zaide v oči.

Zakrivanje oči pred tegobami, s katerimi se spopada naše zdravstvo, zagotovo ne vodi nikamor. Ne nazadnje je tudi resorna ministrica jasno in javno priznala, da je za ukrepanje skrajni čas, saj nas »tako po desni kot po levi prehitevajo že vsi«. Zato so na ministrstvu, brez dvoma tudi po zaslugi ženskega principa, ki je tamkaj prevladal v tem mandatu, pošteno zavihali rokave in se lotili čiščenja, snovanja in ukrepanja – kolikor jim pač dopušča po številu nadvse šibka kadrovska zasedba.

Resolucija, ki uokvirja nacionalni program za celovito prevrednotenje skrbi za zdravje za prihodnjih deset let, je že v javni razpravi. A dokument, v katerem (upravičeno) čakajoči na zdravstveno reformo vidijo le ne povsem dosledno papirnato sejanje, ne vsebuje konkretnih usmeritev in strategije. Smo torej v vmesni fazi. Ta slovensko zdravstvo, v njem zaposlene in njihove varovance, bolnike, loči od konkretnih ukrepov, usmerjenih v več preventive, v več denarja za kurativo in v premik v glavah politikov, ki naj bi vendarle tudi pri nas doumeli, da naložbe v zdravje in zdravstvo niso strošek, ampak naložba. In v tej fazi snovalci sprememb čakajo na (tuje) izsledke analize slovenskega zdravstvenega sistema, ki še ni končana.

Zato zdravstvena politika meni, da je še prezgodaj za konkretne rešitve. Časa zanje pa ni več veliko, sodeč po vsakodnevnem dogajanju. Petletno odtegovanje sredstev iz skupne vreče za zdravljenje pušča opazen odtis v sistemu. V dolgih čakalnih vrstah, ki jim spet, vsaj na nekaterih področjih, ni videti konca. V več kot 130 milijonov evrov težkih izgubah zdravstvenih ustanov, ki nimajo kritja. V diagnostičnih napravah, ki bi že davno morale v odpis. V travmatskem primeru otroške kardiokirurgije, ki je, vezana na enega vrhunskega strokovnjaka, strmoglavila v brezno sistemsko-osebnih peripetij, ki presegajo okvire etike, kakovosti in varnosti – v primeru torej, ki mu bo v prihodnjih letih sledila še prenekatera veja medicine. Če ne bo pravih sprememb, seveda.

Slovenija kot majhna dežela lahko ponudi vrhunskost – za kratek čas –, ki pa, tako kot bolniki, potrebuje ustrezno oskrbo, nego in celovito podporo. Za nemoteno delovanje. Za življenje. Zato bo spremembe v sistemu treba prestaviti v višjo prestavo. In jih umestiti na pravi vozni pas.