Tiskane izdaje
To sredo si bom zapomnil po dveh dogodkih: prvi je bil spektakularni beg bika iz klavnice in njegova javna usmrtitev, drugi pa dolgočasen intervju s predsednikom vlade.
O današnji metafiziki Slovenstva je prvi povedal vse, drugi pa nič. Res. Toda kako ubesediti to zanimivostno diskrepanco med politiko in črno kroniko?
Ne boste verjeli, vedno je tu Dane Zajc.
»Maribor, 10. oktobra — Veliki črni bik rjove v jutro. Veliki črni bik, koga kličeš? Prazni so pašniki. Prazne so gore. Prazne so grape. Prazne kot odmev tvojega klica. Kot da bi brizgala težka črna kri pod vršičke temnih smrek. Kot da bi se nad gozdom na vzhodu odpiralo v jutro krvavo bikovo oko. Sonce na vzhodu brusi bleščečo mesarsko sekiro.«
Slovenska realnost je tako izkrivljena, da je za novinarsko poročanje včasih najprimernejši ne več ne manj kot jezik poezije. Realnost je depresivna, obenem pa pastoralna.
Bikova smrt na mariborskih ulicah je bila nesmiselna — vendar ni umrl zaman.
OK, bi radi slišali še eno pravljico? Tukaj je ena mojih najljubših: Zgodba o Ferdinandu, v slovenskem prevodu Janeza Gradišnika tako rekoč ponarodela kot Bikec Ferdinand. Bral sem jo neštetokrat, znova in znova, nikoli se je nisem naveličal. Nazadnje sem jo vzel v roke pred kratkim in zadovoljen ugotovil, da še vedno gre za tekst, ki daleč, daleč presega okvire otroške literature.
Kot otrok seveda nisem vedel, da je Wilbur Monroe Leaf, bolj znan kot Munro Leaf, s svojim drobnim delom, napisanim v eni uri leta 1936, dosegel ne le svetovno slavo, temveč sprožil tudi totalitarne politične ukrepe. Pravljico so fašisti in nacisti ožigosali kot pacifistično propagando in jo v Španiji prepovedali, v Tretjem rajhu pa celo zažigali kot izrojeno umetnost.
Pa seveda ni šlo za nič drugega kot — če citiram svoj star blog — za naslednje:
»Samotarski bikec Ferdinand je raje počival pod plutovcem in vohal rožice, kot da bi se z vrstniki podil naokrog in se trkal z glavami. Tudi ko je zrasel v velikega bika, je še vedno najraje sedel pod plutovcem in vohal rožice. Nekega dne pa so na deželo prišli možje rekrutirat bike za bikoborbo. Vsi veliki biki so se začeli trkati z glavami, da bi jih opazili, samo Ferdinanda to ni zanimalo. Odpravil se je pod plutovec, da bi vohal rožice - pri tem pa je sédel na čmrlja. Ta ga je pičil, Ferdinand pa je kot podivjan začel skakati naokrog in pihati od bolečin. Ko so bikoborci to videli, so si rekli: ta bo dober za korido! Ujeli so ga, naložili na voz in odpeljali v Madrid. Tam je čakal dan bikoborbe. Vsi so bili nestrpni, češ, tako je divji, kaj le bo. Toda ko so Ferdinanda izpustili v areno, je začel vohati rožice, ki so jih ženske nosile v laseh. Bikoborci so ga zaman dražili, Ferdinand je samo sedel in mirno vohal rožice. Bikoborcem ni preostalo drugega, kot da so ga naložili na voz in odpeljali nazaj na deželo. Tam še danes sedi pod plutovcem in voha rožice.«
Fast forward iz Francovega Madrida v Kanglerjev Maribor.
Sredin incident z bikom, ki je ušel iz meljske klavnice, se šel ne preveč prišteven in prijazen potikat po mestu in klavrno končal v gradbenem jarku pod milostnim strelom mesarja eksekutorja, se mi ne bo zapisal v spomin s svojo nenavadnostjo, temveč s fotografijami.
Prizore z mrtvim bikom, ki so ga morali z vitlom izvleči iz luknje in naložiti na tovornjak, da bi ga odpeljali pod večni plutovec na travniku z rožicami, so mediji objavljali kot po tekočem traku.
Mrtvega bika ni mogoče lepo, estetsko fotografirati. Narediti portret mrtvega bika bi bilo verjetno še veliko bolj perverzno — čeprav ne brez estetskega učinka — kot fotografirati kadaver s prvo staro nokio, ki bi jo mimoidoči po naključju našel v žepu.
Zato mrtvih bikov ne fotografiramo oziroma jih pač naj ne bi (če nismo ravno konceptualni umetnik v slogu Damiena Hirsta). Tega ne delamo ne za na Instagram ne za medije, digitalne ali tiskane. Če razen v izjemnih primerih ne fotografiramo in ne objavljamo posnetkov človeških trupel (in ponesrečencev, ranjencev, iznakaženih), potem načeloma tudi ne smemo živalskih.
Pogled na živalsko truplo je (za večino ljudi) sicer manj pretresljiv kot na človeško, je pa za izgled in nivo medija približno enako dvomljiv, neestetski in populističen. Pa ne toliko v humanem smislu, temveč predvsem v humanističnem: v slovenskih medijih je že brez takšnih in drugačnih trupel — pa če bi šlo zgolj za povožene ježke — preveč vizualne (pa tudi verbalne) grdote, nelepote, pritlehnosti in hudobije, privoščljivosti in ponarejenega sočutja, alarmantnosti in prisiljene, cenene zgroženosti, tabloidnega zgražanja, zasilnih vizualizacij nevizualizibilnega, brezveznih in brezumnih simboličnih fotk in nenazadnje stilnega in slovničnega klanja knjižne in pogovorne slovenščine. Ne rabimo za dobro vago še morbidnosti podob point blank ubitih bikov!
S tem v zvezi je bila najumestnejša izjava tista, ki jo je ob tem dalo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice: »V nekaterih medijih je bila objavljena izjava ge. Vide Čadonič Špelič, ki je pobeg bika iz klavnice opredelila kot nesrečo pri delu. Če je to res, zahtevamo javno opravičilo za tako neokusno izjavo. Pri pobegu pred smrtjo lahko gre kvečjemu za srečo pri delu.«
Veseli me, da zdravo pamet in smisel za humor včasih najdemo vse drugje kot tam, kjer ju običajno pričakujemo.
Pesnikove besede pa lahko uporabimo tudi za komentar intervjuja, ki ga je dal predsednik vlade novinarju nacionalne televizije: »Njegov glas je padal v grape kot razcefrana jata črnih vran.«
Intervju je izzvenel precej kavarniško — pa ne zato, ker bi beseda tekla o trivialnostih, temveč zato, ker si od vsega skupaj nismo veliko zapomnili. Vprašanja so bila sproščena in nevsiljiva, odgovori pa rutinski in omalovažujoči.
Da se je Janša spet spustil v spopad z Delom, ni vredno pretirane pozornosti. Zamere, ki jih kuha, niso brez podlage, toda njegovi očitki so skregani z bontonom — tako kot je prav tako ne neutemeljena reakcija Dela skregana s stilom. Mnenje o medijih ni v premierovih pristojnostih, a tudi razglas izvršnega odbora aktiva novinarjev ni novinarski žanr. Janša kot posameznik ni Delova ciljna publika, ker je alone at the top, lahko pa nam služi kot primer človeka, ki ima svoje razloge, da nas ne mara brati in nam niti ne verjame.
Predvsem pa tak prepir v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ni novica, ki bi jo osrednji slovenski politik moral delati, osrednji slovenski časnik pa pokrivati.
»Ljubljana, 13. oktobra — Nobeden ne sliši tvoje samote. Nikogar ne napojiš s črno krvjo svojega glasu. Umolkni, veliki črni bik.«
