Panika na mestu

Kritikom slovenskega načina obvladovanja sars-cov-2 okužbe je verjetno premalo znano, da je naš osrednji epidemiološki zavod, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), žal pretirano zasnovan kot privesek ministra za zdravje. Zato je v podrejeni vlogi papirnatega postreščka predvsem vešč proizvajati papirnate analize, načrte, projekte, zelo malo kompetenc pa ima za samostojno in strokovno neodvisno epidemiološko ukrepanje, ki zahteva (re)organizacijo zdravstvenih ustanov in družbe kot celote. Odločitve NIJZ so bile zato, na primer, pri zasnovi sprejemnih točk za testiranje na sars-cov-2, neredko zaletave, neusklajene z logističnimi možnostim izvajalcev, posledica je bilo (pre)dolgo obdobje konfliktov (z Zdravniško zbornico, zdravniki in zdravstvenimi izvajalci), tudi neprijetno javnih, preden so nove dejavnosti stekle. Zaradi pretirane podrejenosti NIJZ zdravstvenemu ministru tudi sporočila javnosti, ki jih daje NIJZ, neredko izpadejo bolj piar zdravstvenega ministra kot neodvisna strokovna informacija, ki bi javnosti s svojo natančnostjo in neodvisnostjo vlivala zaupanje v stroko.

A če odmislimo posamezne nerodnosti zaradi opisanih težav, smo z dosedanjo epidemiološko oskrbo sars-cov-2 pandemije lahko kljub vsemu razmeroma zadovoljni – prebivalstvo je kljub nekaterim komunikacijskim spodrsljajem solidno obveščeno o preventivi in sprejemnih točkah za diagnostiko v primeru znakov okužbe, diagnostika se izvede v nekaj urah, epidemiološka sled vsake okužbe se v tej, prvi fazi, še vedno do potankosti razišče. V soočenju Slovenije z okužbo je bila verjetno narejena samo ena resna napaka – nerazumljiva odsotnost ministra Šabedra v prvem (ljubljanskem) počitniškem tednu, ko bi bilo skoraj nujno vladno opozorilo, naj smučarji ob vrnitvi iz takrat že očitno okužene Italije ostanejo v domači »karanteni«, medtem ko naj se Štajerci sploh ne odpravijo počitnikovati na nevarno območje. Namesto tega so namestniki ministra neprepričljivo ponavljali, da panika ni potrebna – škoda, ravno takrat bi bila potovalna panika povsem na mestu.



Zaradi te zamujene priložnosti imamo trenutno bistveno težjo situacijo, kot bi jo ob ustreznejši odločitvi imeli. Posledice se v teh dneh kažejo kot popočitniški laboratorijski »pozitivni primeri«. Med njimi je nenavadno veliko zdravstvenih delavcev – to ni toliko znak priljubljenosti smučanja med zdravniki, kot opozorilo, da testiranje poteka zelo populacijsko selektivno. V tej popočitniški, zgodnji faze okužbe, ko je bolezen blaga ali pa je še ni, očitno odkrivamo predvsem okužene v poklicih, ki so (in morajo biti) posebno pozorni na morebitno okužbo – zaradi zaščite pacientov. A izkušnje iz drugih držav kažejo, da je to le vrh ledene gore – mnogi drugi počitnikarji in prišleki iz Italije so prav tako okuženi, a se bodo testirali šele ob začetku resnejših zdravstvenih težav, ki se praviloma pojavijo z zamikom – v drugi fazi okužbe. Zato bomo šele v prihodnjem tednu lahko začeli realno preštevati resneje zbolele, in ob tem vedeli, da je ob vsakem odkritem bolniku še vsaj petkratnik okuženih, ki so ves ta čas trosili viruse, ne da bi se tega zavedali.

A ni moj namen obtoževati ministra, pač pa le s primerom njegovega zamujenega trenutka opozoriti, kako hitro se pri epidemijah z odlašanjem izgubi priložnost, ki se nikoli več ne vrne. Če je minister zgrešil prvo žogo, moramo vsi skupaj biti toliko bolj pozorni na naslednjo. Nikakor nas ne bo rešilo vsakodnevno hipnotično spremljanje novic o številu novo okuženih – to ustvarja zgolj lažen občutek, da so vsi okuženi pod kontrolo, v karanteni in smo mi varni pred okužbo. A dejstvo je, da je laboratorijsko pozitivnih za sars-cov-2 samo manjši del okuženih, ki se sprehajajo med nami in o svoji okužbi niti sami ne vedo. Tisti, ki že imajo diagnozo, pravzaprav niti niso več problematični, oni vedo in se bodo večinoma ustrezno obnašali in zdravili; mi pa se moramo zavedati, da se bomo, če ne bomo dosledno preventivni, prej kot od bolnikov, okužili od veliko večje množice okuženih, ki se sploh ne zavedajo svoje okužbe. Korona je med nami! Ali pa tudi že v nas samih, pa tega (še) ne vemo in bomo brez dosledno preventivnega ravnanja morda, ne da bi vedeli za svojo okužbo, okužili svoje najbližje, ki jih bo okužba morda veliko bolj prizadela kot nas.

Kot družba in država torej imejmo pred očmi, da naše ravnanje odloča o poteku epidemije. Na zgledih drugih držav namreč že vemo, da je pot skozi epidemijo lahko zelo različna – z dobro organiziranostjo družbe, ki večini prebivalstva z odločnimi, pravočasnimi ukrepi omogoči nekajtedensko socialno osamitev pred možnostjo virusne okužbe, je mogoče okužbo tudi po začetnem zagonu skoraj povsem umiriti, kot je na primer uspelo Singapurju ali Hongkongu. Zamude pri diagnostiki in epidemioloških ukrepih pa povzročijo eksplozivno širjenje okužbe, pri katerem število močno prizadetih bolnikov preseže zmožnost zdravstvenega sistema, da bi jih zdravili, in množične tragedije so v tem primeru neizogibne. Primer imamo čez mejo, pri sosedih Italijanih.

In ne nazadnje, mesec ali nekaj več družbene umiritve in osebne kontemplacije morda ni slaba ideja, tudi če nas kronska pandemija ne bi zajela. Morda mi je pri tem še najbolj žal za očete (in mamice) novorojenčkov, ki bodo te dni prisiljeni živčno pričakovati porod – zunaj porodnišnice. Tudi, če jim bodo porodničarji sčasoma priskrbeli videoprenos, doživljaj prek zaslona ne bo enak. Kar tudi ni slaba šola za v prihodnje.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.