Pašaluk kot način razmišljanja

Obramboslovcu, ki je trenutno predsednik vlade, bi zastavil preprosto vprašanje. Kaj pomeni: AX DV AD DV AG CD DD W VG DG FF AV XG CD VV GV? No, da si ne bomo razbijali glave, to je šifrirano sporočilo: Napad jutri ob 10. uri. Gre za sistem ADFGVX, ki uporablja substitucijo in transpozicijo. Ne bomo preveč komplicirali.

Je predsednik uporabil ADFGVX, ko je te dni slovenski javnosti sporočil, da smo na Slovenskem imeli socialistični pašaluk? Glede na njegova romanja v Jajce bi smeli sklepati, da se razume na nekdanjo turško upravno ureditev, vendar se tudi tak poznavalec lahko zmoti, kajti Slovenija – niti pod turško zasedbo – ne bi mogla biti pašaluk (tudi beglerbegluk). V otomanskem cesarstvu je bil to sprva kontingent vojske, ki se je zbiral pod pašo, nato največja upravno-teritorialna enota, v kateri je bil upravitelj neposredno podrejen porti (visokemu dvoru sultana v Istanbulu). Pašaluk so delili na sandžake. V času največjega obsega v 16. in 17. stoletju je imela Turčija 28 pašalukov.

Slovenija ima čez dvesto in ne vem koliko še pašalukov, ki se večinoma ujemajo s farami. Upravna ureditev države je obupna, predvsem pa takšna, da niti turški sultan ne bi imel dovolj velike vreče cekinov za plačevanje vsega.

Govoričiti o socialističnem pašaluku je, blago rečeno, poniglavo, ker je prav Janez Janša pisal panegirike tedanjemu socializmu in avantgardni vlogi partije. In je romal v Jajce. Priznam, tudi sam sem bil nekega dne v Jajcu, ampak na šolskem izletu pred maturo. Mesto me ni z ničimer navdihnilo, še najmanj s kako titoistično duhovnostjo; zapomnil sem si ga predvsem po natakarju, ki je stregel zajtrk nekaj lokalnim pomembnežem. Eden je odrinil krožnik z golažem, češ, to ni dobro! Natakar, čigar suknjič se je svetil od umazanije, je elegantno pristopil, vzel gostove vilice in poskusil: Prav imaš, to pa res ni, kot bi moralo biti!

Nekateri se spominjamo socializma po takšnih rečeh, drugi si sistematično resetirajo spomin, da bi se počutili čim bolj oporečniške. Seveda, zgodovino se da prirediti in ponarediti, vendar iz te deželice nikakor ne moreš izcimiti nekega pašaluka; kvečjemu bi lahko bilo nasprotno, saj smo Slovenci sodelovali pri aneksiji Bosne. In seveda noben slovenski »oporečnik« ne bo nikoli Saharov ali Havel. To majhne duše malce muči, zato bi vsaj lokalno zgodovino nekoliko ponaredili v pašaluke in sandžake.

Pravzaprav: kdo naj bi bil v socializmu paša? Kolikor se spomnim, so se vodilni politični funkcionarji bali drug drugega in se tako tudi nadzirali. Celo Kardelj ni bil čisto izvzet, ker se je nad njegovo avtoriteto »zahrbtno« spravila skupina 25 poslancev s Cenetom Matičičem na čelu. Seveda je bil škandal, na sceno so privedli Popita, da je malce ideološko počistil, ampak dogodek govori o tedanji notranji dinamiki, ki se je še zdaleč ne da potisniti pod preprogo nekega pašaluka. Janša je očitno prepogosto romal v Jajce.

In če smo že pri pašalukih: pokojni novinarski kolega, ki je bil malce srbofil, me je podučil: Dokler so bili v Beogradu Turki, je vse štimalo; anarhija je nastala, ko so odšli. Niso čisto odšli, mojo toyoto so, recimo, izdelali v Turčiji.

No, vprašanje, ki se nujno zastavi, pa je, kaj je Slovenija zdaj. Ali ni pašaluk, v katerem 1.900.000 državljanov plačuje privilegije petim odstotkom zgornje kaste (citiramo predsednika vlade)? Paša je bil nekdanji naslov najvišjih turških uradnikov in častnikov (general), ki so ga odpravili leta 1934, v Egiptu leta 1952, torej pred šestdesetimi leti. Kako pa naj sedanjo slovensko »radniško« garnituro, voditelje koalicije, imenujemo? Ali vsi skupaj ne sestavljajo nekakšnega pašaluka, v katerem ima, ve se, glavno besedo paša, drugi pa seveda pazijo, da se ne bi kaj zamerili, in skrbno čuvajo stolčke. Kot vsak dvor so kot vezana posoda.

V otomanskem cesarstvu je pašo imenoval sultan in tu ni bilo debate; v sedanjem slovenskem pašaluku imamo voditelja, ki na volitvah ni bil izbran. Skratka, državi vlada koalicija strank, ki so jo sestavili nekje v Corleoneju na Siciliji (prijetno mestece). Preberite si roman Omertà Maria Puza, avtorja Botra, omertà pa, mimogrede, pomeni sicilijanski kodeks molčečnosti. Pri nas je drugače, ker vsi blebetajo drug čez drugega, in če se komu kaj preveč zareče, je pri roki izgovor o političnem preganjanju.

Ljubi bog, kdo koga preganja, mi politike ali oni nas? Šef sedanjega slovenskega pašaluka je očitno najbolj preganjana osebnost, saj ne more spati niti zaradi zlatega fiskalnega pravila, niti zaradi holdinga državnega premoženja, niti zaradi novega varčevalnega ukrepa, niti zaradi pokojnin, ki jih je lani miniral, niti … Vse pogojuje z zaupnico vladi, kot da bi bilo od te vlade odvisno kroženje Zemlje okoli Sonca. V resnici gre za več stvari hkrati: za nastajanje nekega novega pašaluka (z elementi totalitarizma), za superego gospoda JJ, kakršnega premore le še BP, za agresivnost, lažnivost, skorumpiranost itd.

Država še nikoli ni bila v tako slabem stanju – in to ne more biti samo posledica »minulih treh let«, temveč tudi dejstva, da je skoraj že četrt stoletja pri koritu JJ, ki nam ne da miru ne ponoči ne podnevi. Je res možno, da se politiki (ki ne znajo nič drugega) lahko zavrtajo tako globoko pod kožo, da do njih ne morejo niti najboljši kirurgi? Borut Geršak, svetovno znani srčni kirurg in Delova osebnost leta, me je pred časom presenetil z izjavo: Najlažja operacija srca je zamenjava srca. Mojbog, kirurgi so še hujši od politikov.

Nikakor ne, kirurg seveda ni govoril o politiki, je pa posredno nakazal, v čem je problem sedanje Slovenije: ne globoko pod kožo, temveč v prsnem košu. Slovenija ne more utripati z vodilnimi ljudmi brez srca. O možganih kdaj drugič.

Komur se pašaluk mota po glavi, ga pač ima v glavi.