Pasti stabilnosti in iluzije demokracije

Poleg tega je sporočila, da bo Volvo, ki ga je lani kupila kitajska družba Geely, v istem obdobju namenil 11 milijard dolarjev za povečanje proizvodnje in krepitev mreže za prodajo vozil, že novembra letos pa bo Kitajska poslala vesoljsko vozilo na Mars.

Na kratko, medtem ko so z Bližnjega vzhoda prihajale kaotične novice o krvavem koncu še ene diktature, so na Daljnem vzhodu soglasno optimistično govorili o tem, na katerih področjih bodo podirali nove gospodarske rekorde in krepili raziskovalne strategije.

Čeprav so vsi opazovalci tega političnega cunamija z neprikritim upanjem pogledali proti Pekingu, ko se je tam zbrala peščica ljudi s podobnimi gesli kakor protestniki, ki so odstavili Hosnija Mubaraka, Moamerja Gadafija pa pregnali v slepo ulico, se spet ni bilo mogoče izogniti dilemi, ki bi jo lahko izrazili s preprostim vprašanjem: Je za Evropo pomembneje, da bi Kitajska zabredla v ocean političnih reform ali da bi ostala stabilna, čeprav enostrankarska in odkrito protidemokratična država?

Seveda je treba povedati, da družbena revolucija tudi na Kitajskem ni nemogoča, čeprav se vsakič, ko poskušajo organizirati proteste, na ulicah po navadi znajde precej več policistov kakor demonstrantov. Če je komunistična partija močna, še ne pomeni, da je družba harmonična, močno razširjena korupcija in nerešljive premoženjske razlike pa so nevarne pasti navidezne stabilnosti. Na elektronskih ulicah te države včasih ugašajo razsvetljavo, da bi preprečili vodoravno sporazumevanje med nezadovoljnimi državljani, zato nihče ne more zagotoviti, da kitajski partijski voditelji – ti gledajo proti Egiptu in Libiji skozi temna očala ter se pretvarjajo, da dogodki nikakor niso povezani z razmerami na Kitajskem – ne bodo nekoč zašli v mraku in izgubili nadzora nad razmerami. To ni napovedovanje prihodnosti, ampak le naštevanje vseh možnosti. Kitajsko še vedno precej bolj povezujemo z jasminovim čajem kakor jasminovo revolucijo. Vendar celo oblasti v Pekingu poznajo metaforo ene same presežne kaplje, ki lahko kapne čez rob porcelanaste skodelice in povzroči vihar.

Ko so ameriškega veleposlanika Jona Huntsmana pred tednom dni opazili pred McDonald'som na pekinškem območju za pešče Wangfujing – torej prav tam, kjer bi se po internetnih pozivih morali ta popoldan zbrati državljani in demonstrirati –, je kitajska »jezna mladina«, kakor se imenuje nova generacija nacionalistov, začela ognjevito razpravljati o tem, kaj je veleposlanik tam pravzaprav počel. Veleposlanik je trdil, da se je sprehajal s svojo družino. Jezni Kitajci so na koncu sklenili, da je Američan razširjal uporniški duh hamburgerjev, in z velikimi klicaji zapisali: »Ne bomo postali Irak! Nismo Egipt! Nismo Libija!«

Ne glede na to, kako so Američani povezani z bližnjevzhodnimi revolucijami in kako je Huntsman spletkaril pod površjem kitajske ranljive stabilnosti, si zdaj skoraj ne moremo predstavljati, da bi se kakršen koli množičen upor proti avtokratski oblasti v Pekingu lahko končal z uvedbo demokracije. Kitajska je v svojo škodo več kot dvajset let načrtno uničevala vse preostanke tiananmenškega duha iz leta 1989, onemogočala razvoj civilne družbe, dopuščala korupcijo v vseh delih pogojno okrepljenega srednjega razreda in sámo sebe postavila na enosmerne železniške tire, na katerih lahko samo upa, da bo lokomotiva dovolj železna in močna, da bo prestala trke z novimi izzivi. Zgodba o demokraciji je danes le del sladke iluzije, o kateri vsi vedo, da nima nikakršnih temeljev na trdnih tleh.

Če bi se na Kitajskem ljudje uprli in bi tista kaplja kapnila čez rob, bi se libijski kaos zazdel kakor pravljica za majhne otroke v primerjavi s tem, v kar bi se lahko spremenila tukajšnja harmonija. Kakor vsi drugi nezadovoljneži v sodobnem svetu tudi Kitajci vedo, česa nočejo v svoji državi. In prav tako kakor vsi drugi tudi oni ne vedo, kaj bi radi namesto tega.

Vendar je treba jasno povedati, da bodo bližnjevzhodne razmere le škodovale kitajskim možnostim za politično modernizacijo. Azijska sila se bo zaradi dogodkov v Libiji še bolj militarizirala, ne pa demokratizirala. Tudi to ni dobro za svet in Evropo, ki se nista dobro pripravila niti na padec bližnjevzhodnih diktatur niti na vzpon daljnovzhodnih hegemonov. Vendar je za zdaj bolje imeti stabilno Kitajsko. Utopija demokratične Kitajske je pokopana pod Tiananmenom.