Tiskane izdaje
Pot do izgubljenega zdravja ni lahka. Bistveno lažje je zdravje ohranjati. Toda kaj, ko se takrat, ko človeka bogati dobro počutje, ki mu daje zagon v življenju – tako močan in vsaj navidezno vseobsegajoč, da se sprotno »polnjenje baterij« zdi nekaj samoumevnega –, na skrb za zdravje zlahka pozabi. Zlasti takrat, ko ne le posameznik, temveč tudi njegovo okolje oziroma družba kot celota nima pravih vzvodov in spodbud, ki bi tovrstno skrb ovrednotile ne zgolj kot samoumevno, ampak kot skupek ključnih prvin, ki omogočajo izboljševanje kakovosti našega skupnega živetja. In s tem, jasno, popravljanje zdravstvene podobe celotnega naroda.
Na Slovenskem ta ni najboljša. To potrjujejo številna individualna izkustva, ki le redko ostanejo skrita za bolj ali manj aseptičnimi zidovi zdravstvenih ustanov. O tem priča stanje, v kakršno je zabredel zdravstveni sistem in v njem zaposleni zaradi umanjkanja celovitih sistemskih oziroma reformnih ukrepov. To dokazujejo mednarodne primerjave, pri katerih se zdi, da Slovenija v krogu evropske družine vse bolj (predvsem po lastni krivdi) dobiva vlogo zanemarjanega pastorka.
Dilema, ali se bo naša država z na novo skonstruirano vlado končno vendarle izvlekla z zveriženih tirnic, na katere so slovenstvo pahnile njene predhodnice, vsebuje še veliko neznank. Med njihovim reševanjem bo ključnega pomena odločanje o usodi reforme tako zdravstvenega kot pokojninskega sistema. Tokrat bo odločitve moral narekovati zdrav razum, osvobojen cenenega in puhlega politikantstva.
Pri umeščanju zakonodajnih sprememb v življenje bodo do besede nujno morali priti vsi, ki pomembno soustvarjajo modus vivendi našega zdravstva. Torej tudi bolniki in njihovi zastopniki, ki morajo v središču tega odločilnega dogajanja pristati v resnici, ne samo na papirju. Ne le kot diagnoze in primeri, ampak kot posamezniki, ki potrebujejo in upravičeno pričakujejo pravočasno, strokovno, kakovostno in varno obravnavo – v skladu z načeli pravičnosti in enakopravnosti, ki so v resnici prav tako na prenekaterem polju medicine, ujetem v kadrovske, prostorske, organizacijske in finančne vrzeli, končala med ostalinami, ki jih je že pred leti prerasla resničnost slovenskega zdravstvenega sistema. Nobena vlada doslej še ni bila sposobna doumeti, da so stroški, ki jih ta sistem zahteva v skrbi za zdravje prebivalstva, v resnici ena najpomembnejših naložb v (tudi gospodarsko in ekonomsko) rast in razvoj.
Se bo zdravstvo otreslo krivično določene vloge resorskega pastorka v tokratni vladni zasedbi? Upajmo. Kajti le tako bo mogoče pospešeno prevrednotiti vrednote ne samo v zdravstvenem varstvu, ampak tudi v sferi zdravstvenega zavarovanja in tako sistemu zagotoviti vzdržnost. Mu pomagati pri ohranitvi in izboljševanju njegove kakovosti.
Dokler se to ne bo zgodilo, pa bodo pacienti še naprej v čakalnicah prebirali plakate, na katerih slovensko zdravništvo niza svoje zahteve, ki so več kot upravičene: zaposlitev mladih zdravnikov, sprememba zakonodaje, ki bo zagotovila vzdržnost sistema in omogočila ohranitev pravic pacientov, spremembe v upravljanju zdravstvenih zavodov, spremembe plačnega sistema, avtonomija zdravnikov.
A takšno upanje na boljši jutri zahteva takojšnje ukrepanje. Zato upajmo, da je to resnico, ki se je vsi dobro zavedamo, prebral tudi bodoči minister za zdravje.
