Balkan: periferija periferije

Kriza je potisnila jugovzhodno Evropo še bolj na periferijo. Širitev EU z Balkanom je videti bolj negotova kot kdaj prej, razen Hrvaške, ki bo postala članica Unije julija 2013, nobena v dolgi vrsti kandidatk za članstvo nima stvarnih možnosti za bližnji vstop. Ne samo, da sta kriza evrskega območja in politična kriza Unije nasploh zmanjšali možnosti za širitev, paradoksalno je, prvič smo priče temu, da lahko Evropska unija postane manjša in ne večja povezava. Nihče ni se upa napovedati, kakšna bo EU prihodnje leto, kaj šele prihodnost Balkana.

Širitev je ena od zadnjih stvari, o kateri tačas razmišlja Evropska unija, zazrta vase se ukvarja s preživetjem in išče pot naprej z načrti o tesnejšem povezovanju. Medtem ko je evropska integracija še vedno glavni strateški cilj vseh držav tako imenovanega Zahodnega Balkana, je ta zadnji za EU v času krize postal zadnja skrb. Širitvena utrujenost je dosegla vrhunec. Po več kot desetletju pridruževanja bo prihodnje leto Hrvaška postala osemindvajseta članica, Črna gora, Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Albanija ostajajo v preddverju. So v različnih etapah: Srbija je letos dobila status kandidatke, Črna gora je že začela s pridružitvenimi pogajanji, Kosovo s pogovori o vizumski liberalizaciji. Vsem je skupna docela nejasna evropska prihodnost. In vendar so gospodarsko že razmeroma integrirane v EU, večina njihovega izvoza je povezana z Evropo, obenem je za evropsko celino stabilizacija Balkana bistvenega pomena.

Razmere v regiji je nedavno dobro analiziral Dimitar Bečev. »Kriza evra ni ubila širitve, vendar je potisnila regijo v najbolj zunanji krog Evrope več hitrosti – na periferijo periferije.« Pravi, da je v preteklosti evropsko jedro izvažalo v jugovzhodno periferijo svojo blaginjo, v kriznem času izvaža tja nestabilnost. Po njegovem prepričanju to obremenjuje tudi verodostojnost Evropske unije drugod, denimo na Bližnjem vzhodu in v prostoru nekdanje Sovjetske zveze. In če Evropa ne bo dejavna, bodo vrzel zapolnile ambiciozne sile kot Rusija, Turčija, Kitajska.

Ena od razprav na nedavnem blejskem strateškem forumu je odprla tudi to temo. Kriza ne sme zaustaviti procesa širitve, države jugovzhodne Evrope, ki čakajo v preddverju, bi kvečjemu okrepile povezavo, so argumentirali politiki iz regije. Na nedokončanost evropskega projekta je opozarjal tudi slovaški prvi diplomat in nekdanji visoki predstavnik v BiH Miroslav Lajčak. Omizje, na katerem so sodelovali mladi, pa se je osredotočilo na visoko brezposelnost, politično apatijo in brezizhodnost. V zraku je obviselo tisto večno vprašanje: Kolikšna je mehka moč EU na Balkanu, koliko je evropska zgodba še privlačna za regijo? Vtem ko sta kosovski premier in albanski predsednik zatrjevala, da ni pošla, je zunanji minister Makedonije govoril o svojih državljanih kot o največih evrofilih – in vendar je Makedonija, tudi zaradi spora s Grčijo, daleč daleč od EU. Z obljubo integracije so bile v preteklosti speljane številne reforme v regiji, v evropeizaciji je videla pot do transformacije in modernizacije držav. Vprašanje je, kako bo poslej. Dvajset let po padcu nekdanje federacije je Balkan videti manj evropski in Evropa bolj balkanska.