Pet misli, da bi preživeli apokalipso

Potrebnih je bilo le 50 smrtnih žrtev koronavirusa v ZDA, da je ameriški predsednik zaukazal zaprtje mednarodnega zračnega prometa, čemur je po vsej državi hitro sledilo zapiranje šol, univerz, restavracij in trgovin ter ropanje zalog konzerv, piškotov, razkužil in toaletnega papirja. Običajna gripa je v ZDA v zadnjih petih mesecih zahtevala 12.000 življenj. A s primerjavami teh in onih številk so neuspešno poskušali že mnogi pred mano, zato se bom tej skušnjavi uprla. Namesto tega upam, da vam kri ne zaledeni ob petih aktualnih zadevah, veliko nevarnejših od koronavirusa.

Najnevarnejši je mit o tem, da nas je virus globalno združil in povezal. Koronavirus nas je kvečjemu prisilil k odzivom, ki so panične kopije druga druge, virus sam pa nas ni povezal nič bolj kot internet. In koronavirus na neki način je internet, eden njegovih do zdaj najstrašnejših stranskih produktov. Pozabljamo, da je koronavirus problem izključno razvitega sveta. Tista dežela, ki si mirno lahko privošči, da virus ignorira, je dežela, ki ima na dnevnem redu kaj od sledečega ali pa kombo paket: splošno pomanjkanje, revščino, lakoto, vojno, nasilje, diktaturo, ekološko degradacijo. Morda zgolj bolezni, ki smo jih v razvitem svetu že davno pregnali in ki daleč stran od naših oči še naprej morijo vse tiste, za katere nam ne bi moglo biti manj mar: hiv, tuberkuloza, ebola, malarija, zika, gripa, pljučnica, hepatitis. Zgolj različice zadnjega vsako leto ubijejo milijon ljudi.



Nevarnejša od koronavirusa je naša nesposobnost dojetja, da se je koronavirus že transformiral v ekonomijo. Ni človeške tragedije in ni kaosa, ki se na koncu dneva ne bi spremenil v zgolj posel. In koronavirus je posel od prvega dneva. Politika je priložnost izkoristila, da v nas zaseje strah in kmalu ga bo žela. Mediji, ki jih končno spet beremo in rabimo, histeriji podaljšujejo življenjski cikel. Vzcvetel je trg vsega, kar potrebujemo, da bi preživeli apokalipso. Za veliki finale se bo rodila nova veja farmacije. Na celotnem planetu ni gibanja za nič in proti ničemur, ki ne bi bilo živo zato, ker nekomu prinaša dobiček. Lep primer je sodobna, potrošniško gnana ekologija, ki se hrani z našo slepo vero v moč reciklaže in odvažanje smeti nekam, kamorkoli drugam. Predvsem pa je koronavirus posel velikih, naveze gospodarstva in politike. Vse, kar temeljito zatrese borzne indekse, se konča tako, da so bogati še bogatejši.



Karantena lahko omeji širjenje virusa, a koronavirus je za nas nevaren zato, ker nas iz območja družabnega sili med štiri zidove, natanko tja, kjer se najslabše branimo pred neumnostmi in nepotrebno paniko: na internet. Preden je novica o černobilski katastrofi prispela iz Vzhodne v Srednjo Evropo, smo z vrtov pojedli vso solato, po kateri je nežno rosil jedrski dež. Nedolgo tega so norci sodili na ulične vogale: verjemite v Jezusa, ne verjemite v Jezusa, človek ni pristal na luni, vlada nam laže, Nezemljani so med nami. Odkar je tu internet, je uličnemu vogalu priljubljenost silovito padla. In internet norca izvabi iz nas vseh.

Koronavirus je napadel trdnjavo prijateljskega druženja, ki je bila in je zadnja obrambna linija zdravega razuma, saj za razliko od spletnega kričanja in modrovanja pozna institucijo humorja: »Te zanima, kaj jaz mislim o koronavirusu?« »Daj no, oba veva, da ne misliš.«

Koronavirus nam je nevaren, ker je pokazal, kako silovito nas je življenje v moderni družbi odtujilo od zakonov narave. Medicina lahko pozdravi večino naših tegob in zamenja vse dele telesa razen možganov. Blagostanje enačimo z zdravim življenjskim slogom, obiljem praživil, hiperkorektnimi dietami in možnostjo nenehne osebne rasti. Živimo pazljivo, kot da bi bil končni cilj življenja večnost. Le še naravne katastrofe in nove bolezni v nas vzbudijo primaren občutek kaosa, nasilja, surovih, brezumnih sil, ki so obvladovale življenja vseh generacij pred nami. Anksioznost nas prestreže, kjer smo vsi nemočni pred zadnjo neobvladljivo samodržko, ki z našimi zemeljskimi življenji lahko naredi, kar se ji zahoče: naravo. Naš napuh se je tako razrasel, da smo se nekje vmes začeli čuditi in negodovati, če 75-letnik od nečesa zboli in umre. A smrt je, še vedno in do nadaljnjega, del življenja.

Priporočamo: Starejši, ki so sami, niso pozabljeni

Koronavirus nam je nevaren, ker ga ne vidimo kot sestavnega dela velikega problema z znanim imenom, dobrega starega krivca za vse: kapitalizma. Koronavirus s svojo zapuščino je tu zato, ker hočemo vse, ker hočemo vse takoj in ker hočemo vse po čim nižji ceni. Tu je, ker je vsak od nas droben del velikega monstruma, ki ga tako sovražimo z besedami, a tako redko in neprepričljivo z dejanji. Sestavni del življenja v dobi, ko lahko na katerikoli konec sveta odletimo že za nekaj sto evrov, je žal tudi ta, da sodelujemo v izčrpavanju okolja, izkoriščanju delovne sile in da lahko, če imamo smolo, s sabo domov med spominki in fotografijami prinesemo eksotični virus.

Smolo smo imeli. A zdaj je tu, pred našimi domovi, in dobra novica je, da končno lahko pokažemo, iz česa smo v resnici narejeni. Dobra novica je tudi, da nihče od vas, ki to berete, ni devetletni sudanski vojak s kalašnikovko, visokonoseča delavka, ki v Aziji reciklira vaš odsluženi računalnik ali migrant, ki se poskuša na dotrajanem plovilu prebiti v boljši svet. To pomeni, da smo vsi skupaj še naprej globoko in temeljno privilegirani. Edina resnična nevarnost koronavirusa je, da bi to pozabili. Za vse drugo bo poskrbela narava. Dobrodošel v resnični svet, razviti svet!

***
Mojca Pišek, novinarka, literarna kritičarka in esejistka

----
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.