Tiskane izdaje
Zaključni turnir turneje WTA v Istanbulu je popoln poslovni zadetek. O tem ni nobenega dvoma, kajti švicarskemu kreatorju teniških dogodkov Markusu Günthardu – dolga leta se je učil ob pionirju mega teniških dogodkov Ionu Tiriacu in se od njega ločil, ko kljub izjemnim honorarjem ni več prenesel njegovih muhavosti in poniževanj – je kot direktorju zaključnega turnirja v cvetoči Turčiji uspelo razprodati dvorano, in to brez največjih imen ženskega tenisa.
Brez Kim Clijsters, ki jo že od poletja muči nategnjena trebušna mišica. Brez Serene Williams, ki še vedno okreva od pljučne embolije, s katero se je borila nekaj mesecev in nato vso energijo porabila za odprto prvenstvo Združenih držav Amerike v New Yorku. Brez Venus Williams, ki je ravno med odprtim prvenstvom Združenih držav Amerike v New Yorku končno dobila pravo zdravniško diagnozo, da ima avtoimuno bolezen, zaradi katere je v glavnem brez energije, in ker je težko trenirala, so jo počasi zdelale poškodbe. To sicer še ne pomeni nepreklicni konec velike kariere. In z napol pripravljeno Marijo Šarapovo, ki se je po dolgotrajni rehabilitaciji operirane servisne rame letos vrnila med najboljše, toda v Istanbulu ji je odpovedal gleženj, še prej – najbolj v izgubljenem finalu wimbledonskega turnirja – pa je postalo jasno, da je servis, njeno največje orožje, drugačen, da prilagojeni gib na dober dan deluje, na slabega nikakor ne.
Toda turški gledalci so vseeno navdušeni, za svojo so vzeli Danko Caroline Wozniacki, ki je sezono že drugič zapored končala na prvem mestu lestvice WTA. A status računalniško najboljše teniške igralke na svetu je eni izmed zvezdnic oglaševalske kampanje letalskega prevoznika Turkish Airlines v vse večje breme, kajti ob njenem imenu še ni zmage na turnirjih za grand slam, temveč zgolj finale na odprtem prvenstvu Združenih držav Amerike iz leta 2009. In tudi v Istanbulu je iz dvoboja v dvoboj vse bolj postajalo jasno, da je njen slog igre preveč defenziven; ko pa se vendarle odloči za napad, je čutiti, da se bori sama s seboj, da to ni njena notranja in instinktivna odločitev, prej zavestno ravnanje. Odprto je tako vprašanje, ali je Wozniackijeva dovolj močna osebnost in bo status številke ena brez zmage na turnirjih za grand slam brez hujših travm prenašala do dne, ko se ji bo vendarle posrečilo ali v Melbournu, Parizu, Londonu ali New Yorku, ali se bo počasi psihično sesula, kot se je to zgodilo Rusinji Dinari Safini, ki je celo predčasno končala kariero, in Srbkinji Jeleni Janković, ki se ne najde več v igri niti nima prave motivacije, da bi se spet vmešala v boj za zmage na turnirjih za grand slam. Če je to leto prineslo odrešitev Avstralki Sam Stosur, ki je v finalu odprtega prvenstva Združenih držav Amerike v New Yorku šokirala Sereno Williams, je daleč največje odkritje wimbledonska prvakinja Petra Kvitova.
Njena levica je nekaj posebnega, Kvitova je po zmagi, ki je spremenila njeno preprosto življenje na češkem podeželju, nekaj mesecev prihajala k sebi, a v normalni formi ji je kos lahko samo Serena Williams. Kvitova je v Istanbul prišla kot tretja igralka lestvice WTA, a ob dejstvu, da bo sestri Williams zaradi poškodb moč videti vse bolj poredko in da Rusinje z izjemo zdravstveno prav tako vprašljive Šarapove v ključnih trenutkih po navadi ne brzdajo čustev, je Čehinja igralka sedanjosti in prihodnosti, ki bi znala turnirje za grand slam osvajati tudi serijsko. Vprašanje je namreč, ali je sodobni ženski tenis sploh že imel tako nadarjeno igralko, kot je Petra Kvitova.
