V slovenščini imamo besedo, s katero človeku ravno ne laskamo in ki v svoji mehki melodiji spominja na dobrodušno šalo ali rahlo zafrkancijo. Po slovarju in pravopisu je to sicer nižje pogovorni izraz, popačenka, zmerljivka, ki pomeni 'neznatneža', 'nepomembneža', 'neupoštevanega človeka'. Lahko mu rečemo tudi niče, človeček ali kaj podobnega. Vse to je pikzigmar.
Morda ga danes poznajo le starejše generacije, a beseda kljub temu zveni hecno, prikupno in malce zagonetno, celo nemško, a ko jo slišimo, jo razumemo vsi. Da vsak pikzigmar že ne ve vsega. Da nam pikzigmar ne bo tega govoril! In da so delo opravili pikzigmarsko.
Zasledila sem tudi zanimivo dopisovanje spletnih nakupovalcev.
Prvi napiše: Vsak pikzigmar ne more kar na Ebayu prodajat.
Drugi se priključi: Kaj pa je to pikzigmar???
Tretji ugiba: Mogoče nastopač. Ima zelo širok pomen.
In potem spet prvi: Izraz izhaja iz kvartopirstva in pomeni pikovo sedmico – navadno karto ...
Zagonetko je rešil arheolog za besede dr. Peter Weiss z inštituta za slovenski jezik, ki je povedal, da beseda res izhaja iz kvartopirskega okolja. V neki igri je bila pikova sedmica (nemško Piksieben) vredna zelo malo ali nič. In to se je preneslo na človeka, na nesposobnega, nerelevantnega in nepomembnega pikzigmarja. Poleg tega, je dodal jezikoslovec, se v zgornjesavinjskem narečju sedmici reče tudi zigmer (v nekaterih govorih oziroma narečjih je slišati tudi o pikzibnerjih) ... Skratka, tako smo ga dobili in tako ga imamo. A kdo bi o njem povedal bolje kot Svetlana Makarovič. V njeni pesmi pikzigmar uravnava svet po svoji meri .... že psa uči, kako naj laja, / drevo, kako naj zeleni, / pa sonce kje in kdaj naj vzhaja, / pa svet, kako naj se vrti ...
Morda je pikzigmar dobil sopomenko v šalabajzerju ali pa je med njima le večja pomenska razlika. Skratka, vprašanje, kdo je večji brezveznik, šalabajzer ali pikzigmar, bi bilo vredno temeljitejše obravnave. Pa ne samo jezikoslovne.
Tanja Jaklič