Tiskane izdaje
Pred četrt stoletja je padel berlinski zid, pred 24 leti je Nemčija slavila svojo združitev. Junaki, ki so se uprli diktaturi, danes živijo običajna življenja in tudi njihove dileme o pravični domači družbi in mednarodnih odnosih so dileme vseh nas.
Frank Eigenfeld, ki mu v časih Nemške demokratične republike tako kot milijonom drugih niso dovolili iz države, zdaj potuje po vsem svetu in bo to počel, dokler bo lahko, je povedal časopisu Die Welt. Oktober 1989 je dočakal v zaporu, kot že tolikokrat prej zaradi »subverzivnih akcij proti državi«. Njegova nekdanja žena Katrin, ki so jo zaradi organiziranja evangeličanske maše na svetovni dan miru prvič zaprli leta 1983, je svoj raj našla na severnem otoku Rügen, od koder se ob lepih dneh s kolesom vozi na kopanje ter pri vrtu z vrtnicami hrani mačke. »Bila sem naivna, hotela sem reformirati NDR,« je Katrin Eigenfeld povedala nemškemu novinarju. »Danes sem presrečna, da smo se tako zelo motili.«
Razvoj novih vzhodnonemških dežel je mogoče ocenjevati črno ali belo, vse bolj pa se kažejo tudi druge barve. Bruto domači proizvod je še vedno za tretjino nižji od zahodnonemškega, a je bil pred petindvajsetimi leti za dve tretjini. Kljub gigantskim finančnim injekcijam, ki jih nekateri ekonomisti ocenjujejo na dva bilijona evrov, se je izselilo veliko ljudi, a se mnogi zdaj vračajo, zlasti tja, kjer se lahko na delo vozijo k zahodnim sosedam. In če seštejejo, so dežele nekdanje vzhodne Nemčije v času po združitvi doživele v povprečju triodstotno rast na leto. Nekateri to imenujejo kar gospodarski čudež.
Kljub temu pa nekdanja meja med nemškim vzhodom in zahodom ni ostala le v glavah srn in divjih prašičev, ki je menda tudi desetletja pozneje še nočejo prestopiti. Mnogo »Ossijev« »Wessijem« še danes ne more popolnoma odpustiti, da so jim odvzeli veliko večino simbolov, zdi se, da je ostal le vzhodnoberlinski možic iz semaforja. Sodobniki padca berlinskega zidu so pogosto čutili, da so jim odvzeli preteklost, nič od tistega, kar je bilo pomembno za preživetje v diktaturi s splošnim pomanjkanjem dobrin, ni bilo več pomembno. Po drugi strani pa dve tretjini zahodnih Nemcev, mlajših od trideset let, menita, da jim je združitev države prinesla koristi, med vzhodnimi Nemci te starosti je takšnih celo 96 odstotkov. V svojem govoru ob letošnji obletnici združitve je to poudarila tudi kanclerka Angela Merkel.
Četrt stoletja pozneje pa so še vedno glasni tudi tisti, ki nočejo pozabiti tudi svetlejših plati življenja v »državi delavcev in kmetov«. NDR ni bila pravna država, a ni bila tudi nepravična država, meni Gregor Gysi iz stranke Levica, ki velja za naslednico vzhodnonemške partije SED. Levica bo vzhodni deželi Turingija morda dala celo prvega ministrskega predsednika, če se bodo s socialdemokrati in zelenimi lahko dogovorili za koalicijo proti krščanskodemokratskim zmagovalcem nedavnih deželnih volitev, in če se bo to zgodilo, se bo o vprašanjih pravične družbe in starih političnih grehov spet spraševala vsa Nemčija.
Za nekatere bi bila to dobrodošla normalizacija vzhodnonemške politike, nekateri nekdanji oporečniki in revolucionarji pa so spet začeli demonstrirati. »Se nismo nič naučili iz zgodovine?« sprašuje nekdanji prorektor jenske univerze Gerd Wechsung. »Levica hoče oblast in totalno spremembo družbe. Revidirati hočejo osvoboditev z revolucijo 1989.« Prepričan je, da hoče Levica spremeniti lastninska razmerja in po njegovem takšne stvari že preveč dobro poznamo iz dvajsetega stoletja. Med nekdanjimi oporečniki pa so tudi takšni, ki mislijo, da sankcije proti Rusiji ne bodo prinesle ničesar, in ki prisluškovanje ameriške NSA primerjajo z razvpitim vzhodnonemškim ministrstvom za državno varnost Stasi – »na tretjo potenco«. Vendarle normalizacija?
