Tiskane izdaje
Atene, 15. junij
Grčija živi na robu živčnega zloma. Vsak korak, pogovor in dejanje je prežeto z dilemo, ki dva dni pred morda zgodovinskimi - ne le za Grčijo - parlamentarnimi volitvami obvladuje javno in zasebno življenje. Grčija pospešeno tone. Organski razpad države in družbe je viden na vsakem koraku. Tako hitro države razpadajo le v vojnah. In pod okupacijo. In Grčija, kjer niso bližnjevzhodne le zadušljive temperature, ampak vse bolj tudi (ne)kvaliteta življenja, je pod okupacijo mednarodnih finančnih trgov, v »finančni vojni«.
V nedeljo se bodo volivci in volivke na ponovljenih volitvah odločali, ali bodo vendarle podprli stare politične elite, ki so v spregi z velikim globalnim kapitalom okradle in uničile državo, zdaj pa se ponujajo kot »edine rešiteljice«, ali pa bodo dali glas koaliciji radikalnih levih strank Siriza, ki nasprotuje varčevalnim ukrepom in diktatu(ri) mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in predvsem Berlina.
Aleksisu Ciprasu in njegovi Sirizi zelo dobro kaže. Kljub temu, da se je proti njemu poleg starih političnih, družbenih in ekonomskih grških elit, ki se panično tresejo za svoje privilegije, obrnil tudi ves evropski establišment, ki se boji, da bi morebitni grški Ne! brutalnemu eksperimentu neoliberalizma sprožil domine in v Španiji, Italiji, na Portugalskem in marsikje drugod po EU pomagal ustvarjati nove in nove ciprase.
Zadnje ankete Sirizi napovedujejo zmago pred neoliberalno Novo demokracijo, kar bi ji v skladu s čudaškim grškim volilnim zakonom prineslo dodatnih 50 poslanskih mest. To bi Sirizi lahko omogočilo sestavo »proti-varčevalne« in »proti-kapitalne« vlade že, če bi se Ciprasu uspelo dogovoriti z eno malce močnejšo levo stranko (nikakor s Pasokom, najverjetneje tudi ne s komunisti).
Cipras mi je večkrat zatrdil, da ne beži iz Evropske unije in iz območja evra. Nasprotno. A stare politične elite so s pomočjo EU spremenile nedeljske volitve v referendum o obstanku Grčije v Uniji in evru, kar pa niti približno ne ustreza resnici. Tako kot si v zadnjih štirih desetletjih nikoli bolj tesnobne Atene ne morejo privoščiti bega iz EU, si tudi (ali morda še bolj) Bruselj ne more privoščiti, da bi se še naprej poigraval z Grki. In z njihovim težko ranjenim ponosom, ki je že začel sprožati hude stranske učinke - neonacizem kot vsakdanji pojav in legitimno politično gibanje, denimo.
Grki se bodo v nedeljo odločali med dostojanstvom in ponižnostjo.
