Plava luč, plava luč

Po prometni nesreči – blažje poškodbe, hude besede – blizu naše bajte so prišli modri, parkirali na našem dovozu in z vpletenimi več kot uro razpravljali o incidentu. Poskrbeli za ponovoletno razsvetljavo, saj je na njihovem karavanu ves čas utripala plava luč, plava luč. Pa tudi avto je bil kljub pozni uri ves čas vžgan. Ni nam bilo pogodu, a sem se kaljenju nočnega nemira, verjetno je logično, zakaj, odpovedal. A v meni je glodalo. Zakaj imajo ves čas vžgan motor?

Po odgovor nisem šel ne daleč ne dolgo zatem. Malega Riberyja sem peljal na trening in v S-ovinku po najinem pasu pripelje rdeč avtoček. Naproti, da ne bo pomote. Še krik v četrti brzini, pok, potem pa vse tiho je bilo. Sem mislil, da je avto zagorel, zakričal malemu, naj skoči na varno, pa se je le air bag razplinil: ko izstopim, spoznam, da je vame trčil edini nepoznani član sicer naši znane družine. Tako podoben svojim, da vprašanje, ali je njihov, ni moglo zgrešiti. Ko se zberem, pokličemo policijo. Povzročiteljev avto totalka, naš s slutenimi hujšimi notranjimi poškodbami. Zastoj z obeh strani. Udeleženci zdravi. In živi.

Kmalu je bila policijska škoda parkirana na kraju, ob kraju – utripajočih luči, s prižganim motorjem. Golobrademu varuhu miru po spoznavnih vprašanjih in odgovorih razložim, da mi gre spahovanje po kunčjih jetrih na jetra in sem jih poplaknil s pollitrco. V vednost, ker je molel pihalno napravico. Meni je pokazala toliko, da bi po preprostem računu do kaznivosti lahko zlil vase še šest enakih enot rumene grenčine. »Kar probajte,« se je v razpravo vključila kolegica v uniformi in, kot bi zapel Hazard, »tej tvoji modri kapi ...«.

Prešaltam na pereče zadeve. Zakaj ves čas prižgan motor, saj jim s kraja nesreče vendar ni treba zbežati? Da se ne sprazni akumulator, kar se utegne dogoditi, če bi samo modra luč utripala, kar mora, opozarjajoč na izredni pripetljaj. Mladi varuh doda, da se je njegovim to pred kratkim zgodilo, pa tudi reševalcem, ki so pozabili na akumulatorske zagate, dolgo oskrbovali ponesrečenca, ko so ga v avto zbasali in hoteli odbrzeti v bolnišnico, pa motor ni vžgal. Ko sem namignil, da je resničnost še smešnejša od policijskih vicev, in povedal, kaj sem po poklicu, je prebledel, »pa ja ne iz ...«, in je omenil medij ali dva, ne Nedela, enega elektronskega in enega papirnatega. In sem obljubil, da zgodb o praznih akumulatorjih ne bom naokoli širil. Ampak bil sem v šoku.

Skupaj sva sestavljala zapisnik mojega videnja trka, strinjal se je, da je zveza »zaman potrobil« boljša od »prepozno potrobil«, in mi ponudil, da bi besedilo pregledal. Ampak bil je dan, ko sem to dolge ure počel v službi (pred kosilom) in sem imel redakture vrh glave. Tudi naslov sem prepustil njegovi domišljiji, podnaslova policijski zapisniki verjetno nimajo.

Pločevino so odpeljali, procedura je šla h koncu, zijala na udeležencih napasena, posadka nam je zaželela – še naprej lep dan. Ko omenim, da bi po njunem odhodu lahko sledil pretep, sta me naprosila, naj počakam vsaj uro in pol. Ko bo konec njune izmene.

Popolnoma v drugo zgodbo pa sodi dejstvo, da za čas, ko tvoj avto spravljajo iz kome, na servisu prejmeš ključe nadomestnega vozila. Ki mu po tednu dni sredi goste teme sredi mesteca začnejo nenadzorovano utripati prednje luči, ki niso modre, nato pa vse, kar je prižganega, vžganega, potihne. Fuč akumulator, če ne alternator. In po avto pride vleka. In na istem servisu dobiš nadomestno vozilo nadomestnega vozila, ki pa ima v vsej svoji lepoti smolo, da gre za model, ki ga namerava kupiti tvoja najdražja. A pa ji ne dovoliš sesti v nadomestek nadomestka, da se ne bi kaj nesrečnega pripetilo. Saj veste, za volanom.

In ne bi bilo, po ovinkih, posredno, treba po nepotrebnem odštevati dodatnih davkoplačevalskih soldov za na mestu stoječa vozila, ki jih prikličete na 112 ali 113.

Dan pozneje me je mladi modrec poklical in vprašal, ali sem potreboval zdravniško pomoč. Kljub temu, da se vsi s tem ne bi strinjali, sem odvrnil, da je z menoj vse v redu.