Pluralizem pekoče paprike

Singapurci so zelo ponosni na svoje začimbe. V njihovem mestu republiki najdete pekoče paprike na sto načinov, drobno nasekljane, pripravljene v omaki, predelane v pekoče olje ali zmlete v maso, v katero pomočijo raviole ali pražene rezance.

Na desetine pekočih omak z vseh koncev sveta spreminjajo singapurske samopostrežne trgovine v Babilonski stolp, in medtem ko vas jezik peče zaradi drobne paprike, ustnice skelijo, iz nosa pa vam teče voda zadovoljstva, se vam zdi, da to mesto govori univerzalen jezik ostrega zadovoljstva. Skoraj prepričani ste, da v mestu s tako veliko začimbami človek mora biti srečen. Posebno če mu gospodarstvo s 56.000 dolarji na prebivalca vsak dan ponuja novo drobno papriko pod nos, zato se nenehno zdi, da je tam že vse brezhibno skuhano in da potrebujemo samo še nove začimbe, da bi ohranili okus na najvišji ravni.

Toda sredi vsega tega obilja, ki je na voljo v Levjem mestu, sredi vsega tega popolnega reda, po katerem slovi Singapur, se lahko vprašamo, ali so ljudje zares srečni. In če bolje pogledamo po svetu ter pomislimo, da so danes vse razvite družbe obsedene z indeksom sreče, bomo pravzaprav spoznali, da gre bolj za indeks anksioznosti in da se v nejasnem vprašanju, ali so Singapurci srečni, skriva zelo konkretna slutnja o tem, da pravzaprav niso. To pa zato, ker se bojijo, ali jim bo uspelo obdržati pri življenju gospodarski čudež, ki so ga ustvarili v zadnjih petdesetih letih.

Težava bogatih držav je podobna frustraciji športnikov, ki so osvojili že vse razpoložljive zlate medalje. Bo sprinter zmogel teči še hitreje od svojega rekorda? Bo skakalec v višino preskočil še višje postavljeno letvico? Stagnacija je nedopustna, padec sposobnosti neznosen. Za nadaljnji napredek je treba na novo iznajti samega sebe, uporabiti popolnoma nove tehnike teka ali skakanja in osmisliti naslednjo stopnjo svojega razvoja.

Če je bil Singapur, medtem ko je nastajal, vzor številnim državam v razvoju, bo azijski tiger v svojem zrelem obdobju zgled, ki mu bodo sledile številne razvite države. Moč te države je vedno temeljila na viziji, ne na velikosti, in zdaj se sprašuje, katera ideja ga bo vodila nadaljnjih 50 let.

Upajmo, da bo to demokracija.

Ko je indijski pisatelj in teoretik Pankadž Mišra primerjal svojo Indijo ter Evropo in Ameriko s prvotno atensko obliko »moči ljudstva« (kar dobesedno pomeni grška beseda »demokracija«), je ugotovil, da je deviacija tega sistema v velikih državah prevelika, ker je v njih preveč oblasti nakopičene v nekaj ustanovah in posameznikih.

»Po več desetletjih blebetanja o demokraciji je zdaj jasno, da je njen prvotni ideal [...] mogoče uresničiti − čeprav nepopolno − samo v majhnih državah,« piše Mišra v kolumni, posvečeni singapurskemu jubileju.

Od Singapurja zato pričakujemo, pravi, da bo rešil demokracijo. Da bo pokazal, kakšna bi pravzaprav morala biti. In to je smer, o kateri vsi upajo, da jo bo Levje mesto izbralo, da bi se obdržalo na vrhu, ki ga je že osvojilo. Da bi dokazalo, da je lahko najboljše na sto različnih načinov. Da bi pluralizem pekočih paprik spremenilo v svojo novo politično identiteto.