Pod ničelno točko: Afrodiziak za fevdalce

Včeraj se je v odmaknjenem in skrbno zavarovanem luksuznem tirolskem hotelu Interalpen končalo zborovanje »kabale bogatih in vplivnih«, kakor je skupino Bilderberg pred leti poimenoval britanski laburistični poslanec Michael Meacher. Neformalno in skrivnostno čezatlantsko bratovščino politikov, poslovnežev, obveščevalcev, izbrancev iz medijev ter domnevnih in letos tudi obsojenih kriminalcev, ki so jo na evropsko pobudo in z logistično pomočjo ameriške obveščevalne službe Cia ustanovili leta 1954, da bi okrepili dialog med ZDA in »našim«, »zahodnim« oziroma »svobodnim« delom stare celine, kjer se je takrat po mnenju pobudnikov začelo nevarno širiti protiameriško razpoloženje. Ker se morajo udeleženci konferenc, ki jih je bilo doslej že 63, zavezati, da o podrobnostih kramljanja ne bodo črhnili besede, so skupino Bilderberg napadali od vsega začetka. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so jo desničarski krogi v ZDA obtožili, da v tajnosti načrtujejo uvedbo svetovnega komunističnega reda in globalnega planskega gospodarstva. Podobne očitke je od vsega začetka slišati tudi z leve strani političnega spektra: od raziskovalno, morda celo domišljijsko navdahnjenih avtorjev knjig, ki povezujejo pomembne svetovne dogodke s »sklepi« zasedanj Bilderberga, do nekdanjega kubanskega voditelja Fidela Castra, za katerega je skupina lobistična klika, ki poskuša »vzpostaviti svetovno vlado, ki jo nič ne omejuje in ki ni odgovorna nikomur razen sebi«.

Najbrž bi bil res narobe svet, če organizatorji in udeleženci tega krožka smetane »svobodnega« sveta ob tovrstnih »teorijah zarote« ne bi zgolj porogljivo zmignili. »Ko nas obtožujejo, da smo tajna svetovna vlada, odvrnem, da bi nas moralo biti presneto sram, če bi to res bili,« je pred leti izjavil dolgoletni, a zdaj že nekdanji generalni sekretar te elitne kapitalistične internacionale Étienne Davignon. Odločanje in dogajanje po svetu je po njegovih besedah precej bolj nepovezano, kakor bi si želeli zagovorniki teorij zarot. Nemara je »druženje z nekaterimi od najvplivnejših ljudi na svetu« res le »izjemen psihološki afrodiziak«, kakor je pred štirimi leti ugotovil britanski igralec Ian Richardson. Toda udeleženci in pripravljavci teh »orgij« so se kljub zapovedanemu molku radi tudi sami pohvalili s svojimi »dosežki«. Sam Davignon je nekoč povedal, da so se prav na konferencah Bilderberga rodili zametki evra. Nekdanji ameriški veleposlanik v Zahodni Nemčiji George McGhee pa je v svoji biografiji zapisal, da so bilderberški pogovori privedli k rimski pogodbi oziroma rojstvu sedanje Evropske unije. V avstrijskem časniku Standard, katerega ustanovitelj je postal že reden gost teh tajnih srečanj, so pred dnevi zapisali, da so se na zadnjem avstrijskem srečanju skupine, ki je bilo leta 1988 v istem tirolskem »orlovskem gnezdu«, tudi vse »dogovorili« o združitvi Nemčije. Mhm, potem pa tiste, ki trdijo, da je »kabala« načrtovala naftno krizo leta 1973 in zadnji padec globalnih cen črnega zlata ali da sestavlja protiljudske čezatlantske sporazume, razglasijo za zagovornike teorij zarot?

Münchenski medijski analitik Rudolf Stumberger je že pred leti skupino Bilderberg obtožil, da poskuša ponovno uvesti globalni fevdalizem. Pri tem jim pomagajo tudi podrepniški vodilni svetovni mediji, v katerih ni zaslediti resnega poročanja o vrhu te samooklicane elite, čeprav so tudi nekateri njihovi izbranci na konferencah dobili svoj privilegirani odmerek afrodiziaka. Ena častnih izjem je kolega Charlie Skelton iz britanskega dnevnika Guardian. Ta je v svojem blogu popisal svoja bližnja, dolgotrajna in mučna srečanja z varnostnim nadlegovanjem avstrijskih specialcev, ki jih je spraševal, zakaj so se spravili na njega, nenevarnega novinarja, če pa med samimi gosti tajne lože nimajo le svojega predsednika Heinza Fischerja, temveč tudi pravno obsojene kriminalce, kakor sta, na primer, nekdanji šef ameriške Cie David Petraeus in avstrijski nepremičninski tajkun René Benko.