Pod ničelno točko: Bradavica na ruskem nosu

»Če bo kdaj izbruhnila državljanska vojna v Ukrajini, se bo najverjetneje začela na Krimu,« je leta 1997 preroško zapisala Anna Reid v knjigi Mejna dežela, potovanje skozi zgodovino Ukrajine. Takšen spopad med proruskim vzhodom in proevropskim zahodom države je že leta 1993 predvidela ameriška obveščevalna služba Cia, a se njene napovedi (še) niso uresničile.

Zahod je zdaj ogorčen zaradi ruskega odziva na razpletanje ukrajinske krize, a takšno dogajanje je bilo pričakovati. Za nekdanji imperij, ki se je moral sprijazniti z razpadom Sovjetske zveze, je Ukrajina nekaj takšnega kot za nekdanje angleške vladarje sveta Škotska: preblizu, da bi jo izgubili. Pa ne le to: »mala Rusija« oziroma »Nova Rusija«, kakor je ukrajinsko ozemlje po zmagi nad Tatari poimenovala Katarina Velika, ima poseben, mitični status v ruski zgodovini oziroma identiteti naroda. V današnji ukrajinski prestolnici Kijev, materi vseh ruskih mest, se je rodila prva ruska država.

Izgubiti Ukrajino je tako, kot če bi izgubili svojo glavo, je menda nekoč izjavil Lenin. Veliki »prijatelj« Rusov Zbigniew Brzezinski, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost, je zapisal, da brez Ukrajine Rusija ni več imperij, »s podrejeno Ukrajino pa avtomatično postane imperij«. Ko je razpadla Sovjetska zveza, so številni liberalni Ukrajinci spoznali, da njihovi sicer istomisleči ruski prijatelji postanejo nacionalisti in imperialisti v trenutku, ko beseda nanese na Ukrajino. Niso redki v Rusiji, ki so trdno prepričani, da ukrajinski narod sploh ne obstaja. »Ukrajinski jezik je le popačen ruski dialekt, mi je vedno govorila mama, ki je bila profesorica ruščine,« nam je pred leti povsem resno razlagal taksist Sergej, ki se je preživljal s prevozom – večinoma ruskih – turistov z letališča v krimski prestolnici Simferopol v letovišča ob južni obali polotoka.

Če velikim vzhodnim bratom zdaj že tako ali tako ni vseeno, ker so, tako jih vsaj večina razume dogajanje v Ukrajini, »fašistični banderovci« s prevaro in hinavsko zahodno pomočjo prevzeli oblast v Kijevu, pa so še zlasti občutljivi na to, kar se dogaja na Krimu. Ta polotok, ki ni bil nikoli ukrajinski, saj je bil do ruskega zavzetja konec 18. stoletja v rokah Bizantincev in Tatarov, je nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov podaril svojim ukrajinskim sonarodnjakom ob 300. obletnici velikega rusko-ukrajinskega prijateljstva. Ruski nacionalisti, ki se opirajo tudi na teorije nekdanjega disidenta Aleksandra Solženicina, se še vedno ne morejo sprijazniti z izgubo »bradavice na ruskem nosu«, kakor je Krim poimenoval njegov zavojevalec in ljubimec Katarine Velike Grigorij Potjomkin. Ruska duma je po letu 1991 vsaj dvakrat obsodila to izdajalsko dejanje Hruščova, nekoč pa je celo izglasovalo resolucijo, ki je mesto Sevastopol, kjer je nameščena ruska črnomorska flota, razglasila za rusko ozemlje.

To utegne zdaj tudi postati. Zahod je v zadnjih dneh opozarjal Moskvo, naj spoštuje voljo ukrajinskega naroda. Ni težko napovedati, da bo konec meseca večinska in svobodna volja večine prebivalcev Krima za »neodvisnost«, kakor imenujejo željo po priključitvi k Rusiji.