Tiskane izdaje
Ko so se pred kamerami CNN pred dnevi prvič soočili tekmeci za predsedniškega kandidata demokratske stranke, je požela veliko odmevov izjava senatorja iz Vermonta Bernieja Sandersa, s katero se je solidarnostno postavil v bran nekdanji prvi dami in prejšnji zunanji ministrici Hillary Clinton, ki ji je moderator Anderson Cooper ponovno pomahal pred nosom z rdečo nitjo njenih napadalcev: uradno elektronsko pošto, ki jo je kot prva dama ameriške diplomacije pošiljala z zasebnega strežnika. »Američani so že siti poslušanja o teh vaših presnetih e-mailih ... Dovolj je teh mailov. Govorimo raje o resničnih težavah, s katerimi se spoprijema Amerika,« se glasi Sandersova izjava na posnetku, ki so ga predvajale vse glavne televizije.
To so bile same po sebi močne besede, a bile bi še močnejše, če ne bi kar nekaj medijev pri obnavljanju glavnih trenutkov soočenja vedno spustilo tistega dela njegove izjave, v kateri govori, katere so te resnične težave in kako so mediji krivi, da o njih Američani nič ne slišijo.
Tam, kjer zdaj tri pike označujejo uredniško amputacijo izjave, je zato treba vstaviti Sandersove besede: »Srednji sloj, Anderson, in naj še nekaj rečem o medijih. Hodim po državi in govorim z veliko ljudmi. Srednji sloj v tej državi se sesuva. Razlike v bogastvu in zaslužkih so ogromne. Naša trgovinska politika nas je stala na milijone spodobnih delovnih mest. Američani hočejo vedeti, ali bomo imeli demokracijo ali oligarhijo.«
To vsebinsko »čiščenje« govora javnih oseb, od katerih utegne ena postati celo vodja države, najprej veliko pove o samokritičnosti »svobodnih« korporativnih medijev, ki se hvalijo, da pri njihovem zvestem služenju interesom javnosti ni nedotakljivih, hkrati pa je njihova največja sveta krava prav njihovo lastno delovanje.
Po drugi strani ta primer potrjuje, da cenzura ni koncept, ki velja zgolj v nedemokratičnih in totalitarnih družbah, kjer politika oziroma oblast poskuša prek svojih medijskih hlapcev ustvarjati svojo resničnost. Da cenzura, pa čeprav netradicionalna, obstaja tudi v ZDA, ki se razglašajo za najbolj svobodno državo na svetu, vsaj enkrat opozori knjižna izdaja Projekta cenzurirano, ki ga je davnega leta 1976 ustanovil letos umrli ameriški profesor in novinar Carl Jensen. Po njegovih besedah je cenzura »omejevanje informacij, namerno ali nenamerno, ne glede na metodo - pristranskost, izpuščanje, pomanjkljivo poročanje ali samocenzura -, ki preprečuje javnosti, da bi v celoti izvedela, kaj se dogaja v družbi«.
Jensen je s kolegi začel izdajati letne zbornike, v katerih že skoraj štiri desetletja objavljajo 25 najbolj cenzuriranih zgodb v ameriških medijih v preteklem letu. Pred dnevi so predstavili zadnjega o najbolj zamolčanih informacijah leta 2014. Na prvem mestu je poročilo organizacije Oxfam, da bo do konca letošnjega leta odstotek najbogatejših ljudi imel v lasti več kot vsi preostali Zemljani skupaj, druga je zgodba, kako naftna industrija pri pridobivanju goriva iz skrilavcev nezakonito zastruplja ljudi in okolje z odpadno vodo, tretja je informacija, da kar 89 odstotkov Pakistancev, ki so jih ubila ameriška brezpilotna letala, ni bilo teroristov ...
