Podgane so tudi v športu

Slab mesec pred volitvami se s problematiko športa ne ukvarja niti ena stranka ali lista.

Objavljeno
07. november 2011 15.15
Posodobljeno
07. november 2011 15.24
Gorazd Nejedly, šport
Gorazd Nejedly, šport
Na evropskem prvenstvu v nogometu v Angliji leta 1996 sem skoraj tako pozorno kot nogometne tekme spremljal spretne poteze laburista Tonyja Blaira. Izzivalec vladajočega konzervativca Johna Majorja je z imenitnim predvolilnim aktivizmom že dal slutiti, kdo bo zmagovalec volitev čez slabo leto. Ob nogometnih bitkah treh levov je, za razliko od resnobnega - v skladu z imidžem stranke - Majorja, na vsakem koraku dal vedeti, da diha za Anglijo, da je pripravljen prisluhniti ljudstvu in da bo z njim na čelu Anglija spet zaživela. Blair je bil tako rekoč selektor preostale Anglije, Major zgolj nebodigatreba voditelj, ki so se ga naveličali še v lastni družini. Rezultat volitev je bil logičen, Blair in laburisti so konzervativce sklatili z oblasti po 18 letih.

V Angliji sem se na lastne oči prepričal, da ima nogomet čudežno moč. Nogomet zmore tudi to, kar naši politiki ne uspe, četudi zažene ves diplomatski ustroj. Tako se mi je ponudila priložnost, da sem na slovitem, prvinskem Wembleyju sedel le nekaj vrst za kraljico Elizabeto II. Z nekaj drznosti v slogu slovitega »streakerja« Jimmyja Jumpa bi jo lahko pocukal za ovratnik. Ko sem eno od tekem zapuščal pred koncem, sta ob meni po stopnicah odhajala tudi Giovanni Agnelli in Henry Kissinger. V bližini, pri tem mislim v krogu dveh, treh metrov ni bilo telesnih čuvajev. Mirne volje bi jima lahko segel v roke.

Moč in vpliv nogometa sta bolj ali manj podobna v vseh delih Evrope ter v veliki meri tudi sveta. Ni le angleška posebnost, ali nemška, česar ne skriva niti kanclerka Angela Merkel, da ne govorimo o vitezu Silviu Berlusconiju. Sveža so tudi nogometna srečanja z ruskimi vladarji in oligarhi.

Nogomet je religija, ki v veliki meri odseva stanje v družbi in v športu nasploh. »Vera« v slednjega je v Sloveniji, žal, ali pa k sreči, sila ponesrečena, nerodna in pogosto zaigrana. Žal zato, ker slovenski šport nima kdo ve kakšne trdne opore v politiki, izraženi v konkretnih dejanjih, k sreči pa zato, ker lahko šport ohranjajo pri zdravju malo manj ambiciozni, za vstop v salonski svet »zanesenjakov« premalo pokvarjeni civilnodružbeniki. Prepričan sem, da bolj zdravo tkivo slovenskega športa in družbe poosebljajo entuziasti v klubih, društvih in manjših okoljih, kjer so tudi ideološko bolj izenačeni kot v vrhu. In da tudi zaradi njih Slovenci še premoremo zdrav duh v zdravem telesu.

Slovenski šport je vendarle pred zelo hudo krizo. Slab mesec pred volitvami se s problematiko športa ne ukvarja niti ena stranka ali lista. Šport in politika bosta v naslednjih tednih skupaj le takrat, ko se bo kdo od kandidatov za parlament ali za druge položaje pojavljal na tekmovališčih, da bi ga ujele televizijske kamere in fotoaparati.

Ne le politiki, tudi športniki najvišjega formata so pomembni del političnega kupčkanja, v katerem plešejo - če bi povzel slikovito oceno bivšega premiera - podgane. Mar še pomnite, kdo je zastavil ugled in vpliv, s katerim je pri »naših« podjetjih iztržil vrnitev zlatega olimpijca v tekmovalno areno? Olimpionik se je padlemu »rešitelju« oddolžil s prestopom k njegovim tekmecem in bodočim - tako je ocenil - zmagovalcem. Ferplej, ni kaj. Aja, saj gre za politko in ne za šport! Naivnež leta pa se bo lahko tolažil, da je ob morebitni novi kolajni v Londonu storil eno od najbolj državotvornih dejanj.