Pogled strokovnjaka: Projekt za čisto petico

Nič drugega nista imela v mislih kot zlato. O tem sem prepričan, saj dovolj poznam Luko in Iztoka, pa tudi njunega trenerja Miloša. Polfinalni nastop je to le potrdil. Vedeli smo, da naša dva nimata dobrega finiša, da sta Novozelandca favorita, in da bo vse odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v prvem delu. In ta se je odvijal povsem po njunih željah. Me je pa stisnilo v želodcu, ko so bili na 1500 m vsi zelo blizu. Pa še nekaj čudnega se je dogajalo, za kar nisem imel pojasnila, kot da je nekaj narobe. Uganko je v prvih izjavah v cilju rešil Iztok, ko je priznal, da zaradi nenehnih popravkov smeri na koncu že skoraj ni več mogel držati vesla.

Tisti, ki se spominjamo njunih začetkov, vemo, da je bila prva združitev neke vrste nuja. In je kar šlo in šlo. Pozneje so se jima dogajale stvari na osebni ravni, tudi zasičenost ob nenehnem ždenju skupaj, kar je privedlo do razhoda. In prav z zadnjo združitvijo sta potrdila svojo veličino, šampionskost. Le največjim uspe, da še enkrat združijo moči, kot sta jih onadva pred poldrugim letom. Rasla sta skozi SP na Bledu, kjer nista ujela kolajne, skozi svetovni pokal v Beogradu in vnovično vrnitev na zmagovalni oder, Luzern, kjer jima je ta ušel, pa München, kjer zaradi bolezni nista prišla v finale. V vseh teh letih se je zelo spreminjal način treninga, Iztok je postajal starejši, Luka bolj izkušen. Boljši. Postala sta celota, eden brez drugega bi na dolgi rok težko gradila tako uspešno zgodbo, drug z drugim zlahka.

Odlično sta izpeljala zadnji projekt. Nič evforičnega ni bilo v zraku zadnje dni, nič evforije v njiju. V slogu pravih šampionov sta se vseskozi zavedala, da nista niti z delom prej, niti s kvalifikacijami, še manj s polfinalom naredila še čisto nič, če na zadnji postaji ne bosta požela uspeha. Ne gre pozabiti, da je to njuno zadnje odličje prišlo v času, ko se je konkurenca v dvojnem dvojcu najbolj zgostila. Tako močna ni bila še nikoli v zgodovini. To je bilo nekaj najtežjega, kar lahko doleti posadko.

In, ja, všeč mi je, da sta zaprla usta tudi tistim, ki so dvomili o tem, da bosta premagala leta, ki so dvomili, da lahko zgradita še en sanjski projekt.

Zdaj je čas, da še zadnjič uživata v velikem trenutku, v zmagoslavju. Ta kolajna je predvsem šampionsko slovo Iztoka Čopa in potrditev Luki Špiku, da dobro dela. Za razmišljanje, kaj bo s slovenskim veslanjem po tem, pa bo čas pozneje, morda tudi iz drugih ust ...