Romanski razgledi: Pohudičena svoboda

»Plešem, ker ne zaupam besedam.« Tako razmišlja, se izraža in to počne japonska plesalka Kaori Ito, ki jo je bilo te dni mogoče občudovati v pariškem Théâtru de la Ville. Njena umetniška zgodba tukaj ni ključna, zanimiva je pozicija: ne zaupati besedam. Misel rojeva besede, besede imajo moč dejanja. Vsak čas pozna modne izraze, se po svoje obsede z njimi, nič drugače ni z okolji – vsako po svoje niansira besedje, prav tako ga zlorablja in neredko pohudiči. Kaj počnemo z imenitno svobodo, Francozi ji pravijo liberté? Nekateri jo bodo vedno kovali v nebo, odprto in visoko nad vse, v mnogih, malone vseh pogledih, drugi jo želijo avtoritarno zamejeno pobiti na tla, v nemalo, če ne v čim več pomenih.

Novi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki so mu Francozi v nedeljo zaupali ključe Elizeja, pravi v svoji knjigi Révolution, kako je od nekdaj hotel postati svoboden človek. »Odkar pomnim, sem si hotel sam izbrati življenje. Imel sem srečo, da so starši – ki so me vedno spodbujali k učenju – v izobrazbi videli usvajanje svobode. […] in nič ni bolj dragoceno, kot če človek svobodno razpolaga s seboj, če lahko sledi projektu, ki si ga je zastavil, in uresniči svoj talent, kakršnegakoli že ima. Vsakdo nosi v sebi talent.« Macron, čigar »družina ni od nekdaj del buržoazije«, ampak so še njegovi stari starši »prihajali iz skromnega okolja, počasi pa so se povzpeli z delom in talentom«, je liberalec in beseda liberalizem, ki se, seveda, oglaša v različnih odtenkih: filozofsko, nazorsko, politično, versko, socialno, ekonomsko …, vsebuje koncept svobode in enakopravnosti, v jedru ima svobodnega človeka.

A kdo bi tvegal in pred jeznim ljudstvom provokativno reševal široko besedo liberalizem danes, ko nas zbada predvsem finančno in neredki, sploh levičarski populisti ali pa sociologinja Monique Pinçon-Charlot, označujejo tudi Macrona za predstavnika »neoliberalne faze kapitalizma« – zato svarijo pred vojno med bogatimi in revnimi? Socialne razlike so res strahovite, v Franciji živi osem milijonov revežev, siromaštvo je vidno, v Parizu je vedno bilo … Kdo šele bi proti toku nezadovoljnih in razočaranih množic lahko branil kapitalizem, ko pa mi je Monique Pinçon-Charlot, ki sem jo s soprogom Michelom, prav tako sociologom, intervjuvala pred petimi leti, pred takratnimi predsedniškimi volitvami, dejala: Brez sonca na nebu ni mogoče živeti, brez kapitalizma, posebno finančnega, se da … Še preden je nato maja 2012 zasedel Elizejsko palačo zdaj odhajajoči François Hollande, sta bila vizionarsko točna: »Scenarij, ki se obeta, je, vsaj za naju, katastrofalen: socialistična stranka je neoliberalna stranka, ki služi finančnim interesom, svojo trdost in nasilnost pa prikriva z nežno kozmetiko …« Tudi zdaj pod Emmanuleom Macronom se, kot že vidijo mnogi, ne kaže nadejati, da bi se počez pohudičene besede kapitalizem, liberalizem, finance … obarvale prijazneje, za malega človeka.

Kaj se politično dogaja z besedo svoboda? In sploh kje za seboj se je znebila prave družbe: bratstva in enakosti? Vsak čas in nič manj okolje po svoje niansira besedje, kako bi se mu potem lahko kar slepo zaupali …