Politične laži kot oglušujoče krakanje

Pred leti je Delo objavilo hkrati štiri knjige, med njimi Udbomafijo avtorja Eda Ravnikarja. Ker Ravnikarju ni uspelo pravočasno sestaviti rokopisa, kakor ga je vehementno napovedoval, je knjiga za predstavitev pač izšla samo s platnicami, notri pa nič. Prazne strani. Nepopisano Ravnikarjevo knjigo sem za hec poklonil nekomu, ki je po naključju delal v Sovi, tam pa jo je imel kar na pisalni mizi. Verjetno, da bi se zaje… Ko se je nekega lepega dne prikazala delegacija državnega zbora (ta ne nadzira samo Sove, ampak, kot kaže, celo javna stranišča), so se jim kar zasvetile oči. Udbomafija! In to na pisalni mizi analitika. Možgani so jim delovali s svetlobno hitrostjo: Jasno, smo v volčjem brlogu udbomafije in sleherne take nesnažnosti naokrog! No, nekomu je vendarle padlo na misel, da bi knjigo odprli. Odprli so jo in samo zijali. Same prazne strani. Je to še ena potegavščina Sove? Zelo mimogrede: knjigo je odprl – in verjetno izbuljil oči – sam šef sedanje opozicije.

S knjigami je treba previdno. Nekdanji šef jugoslovanske partije Mitja Ribičič je v osemdesetih letih izjavil: S knjigo na(d) knjigo! Potem sta to dve enakovredni orožji, le pametno ju uporabljaj. Kaže, da so že v tedanjih časih doumeli pomen knjige (arhiva, dokumenta, zavrženega papirčka), smo pa stopili v čase, ko vse frfota po zraku. Napisana beseda ni več nič svetega, nasprotno, bolje je, da si nepismen.

No, napisana beseda je lahko tudi laž, toda tu je potrebna previdnost, ker črnilo ne zbledi tako hitro, kot se v okolico porazgubi blebetanje. In Slovenija se prav ta hip sooča s ptičjo jato blebetanja. Laži. Kdo je bil že tisti Joseph Goebbels, Hitlerjev minister za prosveto, propagando in predsednik rajhovske kulturne zbornice, ki je nadziral ves tisk, radio, film in gledališče? V Heidelbergu je doktoriral iz germanistike, vendar je znan predvsem po izjavi, da stokrat ponovljena laž postane resnica.

Slovenija se že več desetletij ubada z lažjo, s sistematičnim laganjem kot z resnico svojega političnega početja. Laž je sicer v politiki nekaj običajnega – zlasti nekateri so izjemno usposobljeni za to reč. Katarina Velika je Grigorija Potemkina (tudi njenega ljubimca) naredila za gubernatorja južnih provinc. Da bi spodbudila kolonizacijo, je ustanovila mesta Herson, Sevastopol in Jekaterinoslav. Potemkin je carico hotel navdušiti z napredkom pokrajine, zato je dal ob poti postaviti lažne vasi in obleči kmete v nova oblačila.

V resnici je naredil tisto, kar se je ob državniških obiskih ohranilo vse do danes: kraljici je hotel pokazati samo najboljše. Dal je pobarvati pročelja hiš in jih okrasiti z rožami. Avstrijski cesar Jožef II., ki je spremljal Katarino na zadnjem delu potovanja, je bil navdušen in celo nekoliko zavisten. Rekel je: »Katarina lahko zapravlja, kolikor hoče.«

V resnici je bila resnica o Potemkinovih vaseh nekoliko drugačna. Grigorij Potemkin ni naredil »kartonastih« hiš, temveč je le dal polepšati fasade, da ne bi bila Rusija videti tako klavrna, kot je v resnici bila. Takih in podobnih »fint« se spominjamo tudi iz časa tovariša Tita, ko se je na hitro asfaltiralo kako cesto, če se je Njegovo veličanstvo odločilo iti prav tam. Zgodovina, tudi naša, slovenska, je ena sama Potemkinova vas. Potemkin pa govori prav o tem, da se ne da lagati samo kar tako, ampak tudi lagati na samo laganje: fasade kmečkih hiš so bile laganje, zdaj je tudi sam Potemkin pojem laži.

Ampak tu smo šele na pol poti tistega, kar se zdaj dogaja na Slovenskem. Tu je laž, obstreljevanje z lažmi, postalo vsakodnevno strelivo dum-dum, ki je sicer po ženevski konvenciji prepovedano, ker ustvarja strahovite rane. Obramboslovci bi morali vedeti, da smisel boja ni v tem, da ubiješ nasprotnika, temveč da ga izločiš iz boja. Žal je slovensko obramboslovje ostalo na ravni kamnitih sekir.

Laž je v najnovejšem sporu (Janša vs. Danilo Türk) postala ključni termin. Težko se je spomniti, da bi kdo v Evropi tako divje napadal predsednika države, namreč da laže, in to gre od ust celo nekim Černačem s Postojnskega, ki so pač Janšev potrošni material. Kot toaletni papir. Inteligentni Ivo Hvalica že ve. Po našem spominu je šlo za čisto predsedniško laž pri Richardu Nixonu, ki je leta 1974 odstopil zaradi sodelovanja v aferi Watergate in prikrival magnetofonske trakove. Toda Watergate ni Velikovec!

Opozicija gre očitno tokrat predaleč – ker se utegne vse obrniti proti njej. Leksikon Cankarjeve založbe: »Vzemimo samo za primer institucijo ali organizacijo, katere nadaljnja eksistenca in delovanje zahtevata nenehno lažno ideološko in propagandistično apologetstvo. Lažno mora prikazovati svojo preteklost, svojo 'zgodovino', lažno mora interpretirati aktualno problematiko, lažno mora slikati celo prihodnost, 'perspektivo'.«

In še: »Gorje družbi, v kateri začne laž polagoma vsepovsod izrivati in nadomeščati resnico.«

Manipuliranje z lažjo (lažnivostjo) je najbolj terorističen eksploziv, ki si ga je Klobučnik privoščil doslej. Je šel predaleč? Gre za spopad s predsednikom države, ki je vajen dialoga na višji ravni in ki ga ne moreš stisniti kar v kot, v neki Velikovec. Vse skupaj je abotno, toda tu se je Janša povsem zmotil: če lahko zmede kakega Pahorja, nikakor ne more prekositi Türka. To bo javnost kmalu ali zelo hitro opazila. Boj se je, zanimivo, preselil na čisto novo bojno polje: če se je Pahor vdal, je tu še vedno predsednik države, ki ima navsezadnje več pooblastil kot šef opozicije. Ali pa se motimo, ker je »zadeva Ankaran« pokazala, da se lahko tudi parlament s svojimi sklepi de facto spremeni v diktaturo.

Kdo torej laže? Bolj ali manj vsi, najbolj gobezdavi še najbolj. Najraje to besedo uporabljajo – lažnivci. In laž kot taka nima kratkih nog, kot pravi pregovor, če je treba, je dolgoprogašica. Kaže, da goebelščina postaja še zadnje zatočišče/izhodišče neke politične morale, ki je seveda vse prej kot morala. V skoraj vseh poklicih so zapisani ali nenapisani etični kodeksi: v rudarskem, zdravniškem, celo novinarskem ..., ne pa v politiki! Tam je laž malodane legitimna, je kot kalašnikov za nasprotnike.

Nemški kancler Otto von Bismarck naj bi bil nekega dne dejal, da ljudje nikoli toliko ne lažejo kot po lovu, med vojno in pred volitvami. Pred volitvami, je dejal, me je skoraj pobralo, ker sem se moral pretvarjati, da vladamo. In lagali smo zjutraj, opoldne in zvečer. Podobno se je »izpovedal« madžarski premier Ferenc Gyurcsany, ko se je razkrilo, da je država v zelo težavnem gospodarskem položaju – povedal je, da je vlada ves čas Madžarom lagala, zelo lagala. In je skoraj postal heroj, čeprav je lagala njegova vlada.

V tem je svojevrsten paradoks: politiki lažejo, prej ali slej se vse skupaj razkrije, toda plebs jim je pripravljen znova in znova prisluhniti. Recimo: Poglejte, kako dober je bil Jelinčič! – čeprav bo ta že čez kako leto pridigal nekaj povsem nasprotnega. V slovenski politiki, na ravni njene kulture, seveda ne pride v poštev, da bi kdor koli priznal laganje. Recept je znan: Smo prodajali orožje? Dajte no, oni so ga prodajali! To je raven otroškega vrtca. Slovenski politični »eliti« s tem dadaizmom, ki je pa zlonameren, hudoben, vseuničujoč, ni uspelo samo zlomiti gospodarstva in zastrupiti političnega sistema; uspelo ji je tudi povsem razkrojiti etiko v politiki – kolikor je je na Kranjskem sploh kdaj bilo.

Slavni Herbert von Karajan se je v tirolski vasici sprehajal po drevoredu. Glasbenik je poslušal ptičje žgolenje in dejal: »Temu orkestru bi rad dirigiral.« Na lepem se je sladko žgolečim ptičjim glasovom pridružilo manj uglašeno krakanje. Karajan pa je naprej razpredal svojo misel: »Tu je tudi običajni neznosni kritik.«

Predlagamo, da se laganje (sprenevedanje, blebetanje, natolcevanje, gostilniško retoriko in sploh vse, kar odlikuje našo politično »elito«) poimenuje kar krakanje.