Tiskane izdaje
Slovenija je zadnje časa »novica« - kajpak slaba, dobra pač za urednike na splošno sploh ni novica - za tuje časopise in elektronske medije. Zato me včasih kličejo kolegi iz tujine, z zahoda, vzhoda in juga, ki jim sploh ni jasno, kako se je lahko naša država, nekoč vzorna evropska in »evro« učenka, prva med novinkami, zdaj tako skvarila in postala del problema in ne rešitve, država tako rekoč na pragu bankrota. In na drugi strani se pogovarjam z našimi uglednimi poslovneži evropskega formata, ljudmi različnih svetovnonazorskih profilov, ki živijo ali so živeli na tujem in se zdaj močno začudeni sprašujejo, od kod zdaj toliko negativne energije, pesimizma in slabe karme na tem našem vendarle edinstvenem, rajsko lepem koščku Evrope in sveta.
Kaj naj jim človek odgovori? V Sloveniji zadnjih deset let in več res nimamo posebne sreče s politiki (levimi in desnimi), bankirji in neredkimi nekoč vodilnimi, zdaj pa padlimi menedžerji; prvi nas vlečejo za nos in svoj horizont vidijo le do naslednjih volitev, drugi so nekoč metali kredite z lopato, zdaj pa, trepetajoč in prikrivajoč pretekle grehe, sedijo na denarju, tretji so včasih plenili drevesa, niso pa videli gozda in bližajočega se ognja. Skoraj nihče pa ni imel pred očmi, kaj bo naredil za Slovenijo - in ne zgolj zase -, da bo ta leta 2015 ali 2020 bolj razvita, ljudem prijazna država.
Vsa čast nekaterim politikom, in morda nekaj številnejšim bankirjem in menedžerjem, ki izstopajo iz opisanega vzorca. A prav nič čudnega ni, da ljudje pri nas čedalje manj zaupajo političnim, ekonomskim in drugim elitam. Ugotovitve Centra za raziskovanje javnega mnenja pod vodstvom sociologa Nika Toša tokrat zelo prepričljivo kažejo, da ljudje v Sloveniji zdaj med 19 možnimi odgovori daleč najmanj zaupajo političnim strankam, parlamentu, vladi in predsedniku vlade - poleg tega še Cerkvi in duhovščini, precejšen padec zaupanja je doživela Banka Slovenije. Če bi Toševi raziskovalci v nabor možnih odgovorov v politbarometru vključili še »menedžerje«, bi se ti gotovo pridružili omenjeni druščini z dna lestvice zaupanja.
Ugotovitev Centra sicer ne jemljem za čisto zlato, imamo še druge raziskave javnega mnenja, in tudi to, da ljudje najmanj zaupajo politikom, seveda sploh ni novica. Še zlasti ne v kriznih in recesijskih časih. A tokrat preseneča predvsem to, kako nizko na lestvici zaupanja se je znašla nekdaj tako spoštovana Banka Slovenije, ki je bila v svojih najboljših časih najbolj zaupanja vredna institucija na Slovenskem. Še posebno v »zlatih« 90. letih, ko je bila varuhinja tolarja in se nam je življenjski standard dvigal vsako leto, je bila centralna banka steber stabilnosti in zaupanja na teh prostorih. Ko so ljudje, vajeni vsega hudega v časih dinarja in jugoinflacije, videli, da je tolar trdna valuta, je bilo zaupanje v našo Banko Slovenije trdno kot granit.
A nič ni večnega. In »denar je najbolj plaha ptica«, ve povedati mož, ki je Banko Slovenije vodil v tistih najboljših časih. Zdaj se majejo temelji evra, banke so nagrmadile za vsaj šest milijard evrov slabih posojil, minister za finance Janez Šušteršič, ki je zgolj nasledil težave iz preteklosti, pa že javno omenja, da bo država za sanacijo bank izdala za do štiri milijarde evrov (pazite, to je do dva tisoč evrov na državljana!), V teh razmerah je ugled (večine) naših bank in njihove vrhovne regulatorke, Banke Slovenije, razumljivo precej zbledel. To se bo verjetno še nadaljevalo, saj račun za slaba posojila še sploh ni bil izdan in ga za zdaj niti še ne čutimo v obliki padca življenjskega standarda.
Svoj krizni davek zdaj v obliki padca zaupanja plačujeta tudi Cerkev in duhovščina. Precej bolj kot zgodbe o domnevnem očetovstvu tega ali onega župnika, nadškofa ali kardinala - navsezadnje so tudi oni samo ljudje, krvavi pod kožo, kdo bi jim zameril - je zaupanje v Cerkev načeto zaradi bankrota gospodarskega imperija mariborske nadškofije in opeharjenih malih delničarjev, ki so svoje prihranke zaupali skrajno neprofesionalno vodenim cerkvenim finančnim institucijam.
Sicer pa lahko zgodbo o zaupanju iz omenjenega politbarometra pogledamo še z drugega, prav tako zelo zanimivega konca. Na samem vrhu zaupanja vrednih institucij v državi zdaj kraljujejo zdravstvo, vojska, šolstvo in policija. Že, že, zdravstvo in šolstvo, a vojska in policija?! Hm, si Slovenci želimo zgolj več reda ali pa se pri nas, sarkastično rečeno - ob splošnem nezaupanju v demokratične institucije - zdaj prijemljejo že represivni vzgibi?
