Pomladni referendumi

Po ekskurzijah specifične stranke v arhive, ki so – dokler ni vse zaradi »malomarnosti« padlo v vodo – histerizirale državo, se kljub pustnemu času spet vračamo k resnim temam. Pomladi še ni, a nas že čaka pomlad naroda.

Objavljeno
06. marec 2011 09.59
Posodobljeno
06. marec 2011 09.59
Mario Belovič, notranja politika
Mario Belovič, notranja politika
Ne, ne gre za ponovno politično emancipacijo ljudstva, razočaranega zaradi dolgoletnih afer, korupcije in slabega vodenja elite, ki se v času gospodarske krize kaže v vsej svoji silovitosti. Ne gre niti za projekt nove politične pomladi pomladnikov, drugo republiko, 50+, deblokado političnega sistema in kar je še tega. Čaka nas druga faza »neposredne demokracije«; spet bo – kot ob sporazumu o arbitraži in zakonu o RTV – spregovoril narod, ki ga aprila na referendum o malem delu vabijo razdražene študentske in dijaške organizacije. Tiste organizacije, ki so se prejšnjo pomlad, ko so videle, da vlada z reformo študentskega dela misli resno in da bo pri tem dregnila v njihove finančne temelje, na plečih mladine artikulirano znesle nad stavbo parlamenta. Hodijo pa z roko v roki z vsemi ključnimi sindikalnimi centralami. Te so zraven bolj iz taktičnih razlogov; če pade ta reforma, bo vlada politično šibkejša, zato bo toliko lažje blokirati druge, zanje precej bolj občutljive reforme, ki že čakajo. Interesi obeh grupacij so različni, cilj pa je jasen: ugoden status quo zanje in vse večja paraliza za druge.

En referendum še ne prinese pomladi naroda. Obeta se jih več; ustavno sodišče pravkar tehta, ali naj dovoli tistega o pokojninski reformi. Na obzorju je še referendum o arhivih, z njim grozijo pri projektu TEŠ 6 in družinskem zakoniku. Malo delo pa je prva reforma, ki jo bo doletel preizkus ljudstva. Zato nosi precejšnjo simbolno težo. Tudi zaradi inflacije referendumov, ki morebiti sledijo.

Zanemarimo politični prestiž, ki ga bo iz morebitne zmage malega dela (sicer upravičeno) koval del elite, ki je na oblasti. Malo delo je precej bolj zanimivo, ker bo to prvi preizkus zrelosti državljanov – še bolj v ospredje bi takšen preizkus stopil ob morebitnem referendumu o pokojninski reformi. Nobenega dvoma namreč ni, da so strukturne reforme – zaradi demografije in vse bolj pešajoče produktivnosti gospodarstva – neizbežne, pa naj si še tako zatiskamo oči. Čeprav tešejo socialno državo, so namenjene prav temu, da bi ta lahko preživela, še posebej za upokojence, ki iz reform – zlasti če bo vladi uspelo uveljavili le pokojninsko – lahko izidejo kot edini pravi zmagovalci.

Težava, ki lahko vpliva na odločanja na referendumu, je elementarni občutek krivice, ki se je naselil med ljudmi. Če lahko rečemo, da se je vlada reformnega dela družbene enačbe, ki navadnim ljudem določene pravice praviloma jemlje ali pa jim nalaga dodatne obveznosti, lotila pravilno, je storila odločno premalo na drugi strani enačbe. Ljudje so pripravljeni zategniti pas, a ne dokler jih bremeni občutek vseobsežne krivice. Zato drugi del enačbe predpostavlja katarzo elite, ki je daleč najbolj odgovorna za stanje v državi. Ne gre za levico ali desnico. Elita je tako ali tako bolj ali manj enotna. Je sicer fluidna, hierarhizirana, pragmatično rotira, paktira in ne pozna dominantnega ideološkega predznaka – če odmislimo evrskega. Skriva se po različnih strankah, njenih civilnodružbenih in interesnih orbitah, svetovalnicah, medijih, birokraciji in fevdaliziranih (državnih) gospodarskih družbah, zaradi katerih se njene ločine vedno znova spopadajo.

Soočenje, razkrivanje, sistematično in načelno pravno procesiranje lastnih deviacij je prvi in nujni korak k rehabilitaciji elite. To pa lahko prinese tudi neposredni poseg v neksus njene družbene moči. To lahko prinese tudi neprijetne odgovore na nekatera vprašanja. Recimo: zakaj je dejansko treba dokapitalizirati NLB? Kam je padlo 200 milijonov evrov, ki jih pravkar slabijo v Telekomu? Kateri premog je res najboljši? Kdo lahko dobi tajkunske kredite in lizing?

Ko bodo podani jasni odgovori, ko bo konec maškarade in bodo maske padle, ne bo nobene potrebe po novi politični pomladi pomladnikov, drugi republiki, 50+, deblokadi političnega sistema in kar je še tega. Vlada, če bi se tega sploh lotila in bi preživela postopek katarze, bi lahko pred volivce mirno stopila z vsako reformo. Strah in kesanje. Zločin in kazen. Po tem postopku elita ne bo nič več tuja svojemu narodu, delavcem, mladim.

Na izbiro ima seveda tudi pravo, čeprav še oddaljeno, resnično pomlad naroda. Antično dramo. Protagonisti bomo vsi, elitne junake našega časa pa čaka radikalen konec – če jih prej ne pričakajo Kajmanski otoki ali Ciper.