Tiskane izdaje
Leta 2004 sem volil Janeza Janšo. Nisem ga izbral zaradi nujnih popravkov dela slovenske zgodovine, nisem ga volil, da bi končno obračunali s povojnim obdobjem, ki je črna pika naroda, in nisem ga volil, da bi lahko odigrali drugi polčas tekme revanšizma s komunisti in vsem, kar je rdečega.
Niti se ne spomnim, da bi se takrat v boju kavbojcev in indijancev tako ali drugače moral opredeljevati. Volil sem ga v času podivjane privatizacije in prostopašnega kapitalizma pod taktirko danes propadajoče LDS.
O, kako so se nekateri bahali, da postajamo druga Švica, toda ocenil sem, da te zgodbe o uspehu v zgornjem Posočju nismo deležni. O tem smo brali in gledali prek malih ekranov, kot bi živeli v drugi državi. Zato sem upal, da bi Janša utegnil premešati karte. Naivno sem upal, da bo bolje.
Toda, takoj ko sem zarisal krogec na lističu, je šlo vse narobe, čeprav se je zdel začetek obdobja z novo politično opcijo za našo dolino prav sanjski. Območje, ki ne šteje več kot 20.000 ljudi, je imelo kar tri poslance vladne koalicije skupaj s podpredsednikom parlamenta.
Naivno sem pričakoval, da bo bolje. Namesto rezultatov, ki bi jih lahko vsak videl pred vrati, smo se naučili novih izrazov, kot je kadrovski cunami.
Danes odkrito privoščim težave LDS - stranka, ki je postavljala naše ekonomske temelje, je tako kot država pred bankrotom. Privoščil sem prvi padec z oblasti SDS in tudi lanski sramotilen zdrs po enoletni »vladavini«.
Privoščil sem zmago Tolmina in Cerknega na sodišču proti ministrstvu za infrastrukturo, ki je prav pod vlado SDS v zelo spornih okoliščinah pod mizo odtegnila milijone za prenove šol, ki si jih lokalne oblasti brez pomoči države nikoli ne bi mogle privoščiti.
Privoščim, čeprav je to za zdaj le pirova zmaga. Država je namreč milijone porabila, zdaj pa bo verjetno morala iz nič ustvariti nove za poravnavo starih političnih klientelističnih napak. Verjetno vam ni treba trikrat ugibati, kdo bo zares plačal račun.
Naivno menim, da je bil marsikdo, če ne celo večina, tako kot sam leta 2004, pripravljen dati priložnost skoraj kateri koli politični opciji. Marsikdo v tej državi namreč ni strogo politično opredeljen. Toda zaradi tega se strankam ni treba iti kavbojcev in indijancev, ter za ceno nekaj zgodovinskih resnic odrekati sedanjosti tistim, ki si ne morejo privoščiti življenja v preteklosti. In kar je najhuje, v lastnem potopu so vsem drugim pripravljeni pokvariti tudi prihodnost.
Toda slabost SDS ni hujskanje po vzoru partije, ki jo tako vlačijo po ustih, niti sprijeno moraliziranje, ko nam pridigajo s prižnice, niti ustrahovanje pred ekonomsko-političnim vesoljnim potopom države. Če se takšna taktika stranki izplača, je to njen problem.
Vse obsodbe pa je vredno, da v tem navalu cinizma, revanšizma in nujne delitve na kavbojce in indijance stranka na nasprotni strani izziva pomilujočo pionirsko ter partizansko maškarado in ljudi sili, da izbirajo med tistimi, ki so celo opravilno manj sposobni od SDS. In to je za Slovenijo, kot vidimo, dejanska katastrofa.
