Posoški puntarski žlikrof: Novačenje za vsako ceno

Ne spomnim se, da bi formiranje list za svetniška mesta v občinskih svetih povzročilo takšno mrzlico, kot jo je pred nedavnimi lokalnimi volitvami. Iskanje kandidatov se je sprevrglo v histerično prepričevanje, da so se sicer nepisana osnovna merila za funkcijo nižala do težko prebavljive ravni. Da je le bila lista polna. Če ni bila, je bil to dokaz nesposobnosti lokalnih odborov, ne pa morebiti izbira z dovolj kritične distance, kjer vsakdo pač ni šel skozi sito. Čeravno je ena naših temeljnih pravic voliti in biti voljen, tega privilegija ne bi smeli zlorabljati. Dopovedati bi si bilo treba in se posledično sprijazniti, da vsakdo ne more biti dober nogometaš, tako kot denimo tudi vsakdo ne more biti politik, kaj šele dober politik, čeprav lokalni. Seveda takšna teorija pade vsakokrat pred volitvami, ker človeška samozavest nima meja.

Tisti, ki novačijo, si za vztrajnost sicer zaslužijo posebno priznanje. Ljudje so zaradi dokaj zavožene države, kjer je lahko, na primer, zapornik parlamentarec, do politike nezaupljivi, apatični in posledično tudi prestrašeni, saj beseda politik še nikoli ni imela slabše konotacije. Vse to jih odvrača od politike, četudi na lokalni ravni, kjer je pragmatizem zdrave kmečke pameti bistveno pomembnejši od političnega prepoznavanja smeri vetra.

Toda problem je v tem, da trčimo v paradoks, saj bi bilo treba pogosto ravno tiste, ki novačijo, prve nagnati daleč stran od politike. Delajo namreč več škode kot koristi, saj še tiste delno sposobne, ki se spogledujejo z zamislijo o sodelovanju v občinskem svetu, odženejo. Zato pa še posebej v manjših okoljih vedno znova dobimo sestave, s katerimi nihče ni zadovoljen, to nezadovoljstvo traja štiri leta, čemur sledijo volitve in kajpak novo razočaranje. Morda tudi zato, ker je za marsikoga važneje, koliko sejnine se je pobralo, kakor pa, koliko in kakšne kozle se strelja.

Večja tragika od tega, da nesposobni izbirajo nesposobne, pa je, da sposobni ne sprejemajo odgovornosti. Kronično razočaranje volivcev je torej najprej njihova krivda, saj imajo veliko povedati, toda učinka, razen povečevanja nezadovoljstva, ni. Zato jim ne bi smeli dovoliti kritike, demokracija in svoboda govora gor ali dol.

Značilnost volitev naših dolin je bila tudi ta, da vsi izzivalci obstoječih garnitur niso zmogli predstaviti dostojne alternative. Ta je namreč slonela zgolj na neskončni kritiki dela sedanjih županov, na izbiro pa niso ponudili vizije, ki ne bi bila okužena s prežvečenimi predvolilnimi floskulami, kakršne so dajanje priložnosti mladim, odpiranje novih delovnih mest in turistični potencial. Ne gre se potem čuditi zmagam s 70-odstotno ali še večjo večino, kar je morebiti večje opozorilo demokraciji zaradi (ne)zmožnosti izbire kakor pa pohvala opravljenemu delu v zadnjem mandatu.