Tiskane izdaje
Včasih sem mislil — pa ne samo jaz: vsi novinarji smo tako mislili —, da je vsako najmanjšo stvar treba najmanj dvakrat preveriti in da nepreverjene ali kaj šele nepreverljive trditve niso objavljive. Če nekdo nekoga meni nič, tebi nič obtoži, da je pred dvajsetimi leti počel nekaj zelo grdega, neetičnega, kar bi lahko še danes bistveno omadeževalo njegovo moralno podobo, potem bi se spodobilo, da tega ne objavijo, dokler ne pridejo obtožbam do dna.
Napisal sem, da smo mislili, da moramo preverjati. To ne pomeni, da smo res preverjali — ali da smo vedno preverjali. Toda vsaj mislili smo, da moramo. Dandanes pa tega več ne mislimo.
Danes mislimo takole: super, če J. M. obtožuje J. J. korupcije; to bo zelo bran članek, ljudi bo zanimalo, J. J. ima zgodovino obtožb, da se je pustil podkupovati, morda pa je res kaj na tem; pa tudi če ni, saj ne trdimo tega mi, J. M. je to rekel, ga bo že J. J. tožil, saj ne bi bil prvi.
J. M. je tudi rekel, da I. Č. ne govori resnice, ko zanika izjave M. T., ki ga je obtožil, da je predajal J. J. torbe z denarjem. Po mnenju J. M. je M. T. poštenjak in domoljub, ne pa nekredibilna priča, kot trdi J. J.
Novinar ni imel časa, da bi vse to preveril. In le kako bi si ga lahko vzel? Če bi zadevo obravnavali na sodišču, bi za zbiranje in procesiranje dokaznega gradiva, pripravo obtožnice, pripravljalno vlogo, odgovor na tožbo, nove in nove naroke in za pisanje sodbe cela vrsta ljudi od tožilca do sodnika in senata pa do strank in odvetnikov porabila na stotine, morda tisoče delovnih ur. In zakaj bi si ta čas novinar sploh vzel, tudi če bi ga imel? Izjave J. M. je gotovo posnel in je v tem smislu pokrit.
Novinarjeva največja zasluga, da so neobvezujoči, a obremenjujoči "spomini na zgodbe o torbah z denarjem" prišli na dan, je kvečjemu ta, da se je briljantno spomnil, da bi J. M. lahko o teh zadevah nekaj vedel. Takrat je bil vendar zraven!
Potem pa se je začel stampedo povzemanja in citiranja. Naslednji medij, ki je zgodbo povzel, ni imel več časa niti toliko — no, ni si ga vzel —, da bi poklical J. M. in preveril, ali je res rekel to, kar je prvi medij objavil. Rečeno, storjeno, objavljeno. In tako je dobila zgodba o torbah, polnih denarja za J. J. (in I. B.) svojo potrditev. J. M. dixit. QED. Howgh. Also sprach Armbrusta.
Medijska morala se dandanes ne ukvarja s tem, ali je pošteno objaviti sleherno hudo obtožbo, ki jo nekdo izreče — če jo seveda izreče na račun nekoga, ki je že vnaprej in od prej osumljen tega, česar ga je nekdo obtožil. Medijske morale to ne zanima, to sploh ni njena stvar. S tem se je namreč elegantno znebila nekdanje odgovornosti za izrečeno oz. objavljeno.
V preteklosti ni bil odgovoren za izrečeno samo človek, ki je obtožbo izrekel, temveč tudi medij, ki jo je objavil. Mediji so bili odgovorni za oba, za dva. Dokler niso preverili, ali imajo obtožbe vsaj neko podlago — če že niso neizpodbitne —, mediji niso objavljali spominov, zgodb ali domnev, ki se jih je neka poljubno mimoidoča medijska atrakcija na dveh nogah slučajno domislila. Mediji so preložili odgovornost na tistega, ki ga citirajo. Če prizadeta oseba pripomni, hej, zakaj ste to objavili, ljudje bodo verjeli, da sem res prejemal podkupnino, mu blazirano odvrnejo: ta in ta je to rekel, mi samo prenašamo, relata refero, don't shoot the messenger, operi se očitane krivde, dokazno breme je na tebi, mi se pa ja ne bomo s tem ukvarjali.
Medijski morali smo zadostili s tem, da smo v naslov dodali »naj bi«. To nas je čudežno odvezalo odgovornosti. Objavili smo hudo obtožbo — a nič ne dé, saj smo dodali ta famozni členek s pogojnim naklonom.
Seveda pa ne mislim, da je J. M. zlohoten lažnivec, ki si je vzel na piko J. J. Morda je, morda pa ne. Morda je zlohoten lažnivec J. J. Rad bi vedel — kot novinar in kot državljan —, kdo od njiju dveh je zlohoten lažnivec ali ne, pa ne morem. Nimam časa, znanja in resursov, da bi sam preverjal, namesto mene pa tega očitno ne misli nihče delati. Ne mediji ne sodišča. Zato sem zmeden, zbegan, negotov, perpleksen. Ali še huje: če mi je zmedenosti, zbeganosti, negotovosti, perpleksnosti dovolj, postanem nonšalanten, ciničen, nergaški, apolitičen.
Okrog nas obstaja množica ljudi, ki morda lažejo ali pa so morda poštenjaki, mi pa tega ne vemo in ne moremo vedeti. Ljudje ne vejo in ne morejo vedeti, kdo laže in kdo govori resnico, ker obtoženci in obtoževalci operirajo z obledelimi spomini, zgodbami, domnevami, zmanipuliranimi dokumenti, polresničnimi izjavami, izmikanji, nakladanjem, diskreditiranjem, demagogijo in podobno staro šaro — cepljeno na lastno kredibilnost, kakršno so si ustvarili v očeh množic in v popačenem ogledalu medijev. Zato pa ljudje tem raje verjamejo. O resnicoljubnosti ali lažnivosti J. M., J. J., M. T., I. Č., pa tudi D. T., W. W., D. K. ne vemo nič konkretnega, empiričnega. O njih vemo samo to, kar smo prebrali v medijih in kar morda verjamemo ali pa ne. Kakor nam drago. Verjamemo, namesto da bi vedeli. Še huje: če ne moremo vedeti, potem verjamemo.
Stanje duha v deželi, kjer ljudje ne morejo zatrdno vedeti, kdo laže in kdo govori resnico — kar pa jim ne preprečuje, da bi imeli izoblikovano mnenje o poštenjakih in pokvarjencih —, je seveda žalostno. Tako kot ni družbe, v kateri bi bili vsi ljudje pošteni, tudi ni take, v kateri bi bili vsi pokvarjeni. Toda verjetno je najhuje živeti prav v družbi, kjer je tako težko ločiti med poštenjaki in pokvarjenci in kjer nam v bistvu ne prostaja drugega, kot da se pri presoji zanašamo na vero, indoktrinirane predsodke in ideološko prepričanje. Prav dajemo tistim, do katerih čutimo naučeno, zmanipulirano, izkrivljeno socialno simpatijo. Trdnejših in prepričljivejših motivov za svoja družbena nagnjenja nimamo. Spoštovanje in zaupanje sta zadnja med njimi. Moralna vprašanja v Sloveniji so zreducirana na lepotno tekmovanje v kredibilnosti in poštenosti: prav ima tisti, ki smo mu dali že prej prav, ker nam je iz nekega razloga postal bolj simpatičen. In če nam je bolj simpatičen, potem je tudi bolj kredibilen.
