Poštenjaki s seznama

Vzemimo dva seznama. Pred dnevi je Delo objavilo seznam odmevnih kriminalističnih preiskav, povezanih z gospodarstvom. Novembra lani pa je revija Manager objavila četrto verzijo seznama najbogatejših Slovencev. Bila bi popolna demagogija, če bi trdili, da sta seznama enaka. Bili bi nenatančni, če bi trdili, da sta seznama podobna. Še vedno pa imata seznama več skupnih točk, kot bi jih imela, če bi šlo za dva povsem naključna spiska ljudi. In to zbuja skrb.

Kaj opazimo, ko prebiramo seznam gospodarskih kriminalističnih preiskav? Prva značilnost je, da je začel nastajati pozno. Verzija, ki je bila natisnjena v Delu, se začenja z akcijo Čista lopata, torej februarja 2008. Z brskanjem po spominu bi lahko večje kriminalistične in tožilske preiskave sicer našli tudi pred tem datumom, vsekakor pa je akcija Čista lopata tista prelomna točka, ko se začnejo preiskave gospodarskega kriminala zgoščati. Zakaj šele leta 2008?

Tvegajmo z delovno hipotezo: v prvih letih tranzicije se je tudi v Sloveniji prijela teorija t. i. političnega kapitalizma, ki pravi, da je v vzhodnoevropskih državah nekdanja politična elita, nomenklatura, ob pomoči nezakonitih prijemov svojo politično moč spremenila v ekonomsko bogastvo. Na voljo je imela notranje informacije, zveze v bankah ter v organih odkrivanja in pregona. Nomenklatura je to prednost zlorabila za ekonomsko bogatenje. Najbolj drzna slovenska inačica te teorije je govorila o omrežju, ki ima svoj epicenter v labirintih nekdanje tajne politične policije, udbe. Tu naj bi se gospodarske malverzacije začenjale in tudi končale.

Morda so se gospodarske malverzacije ob spremembi režima res začenjale v mračnih labirintih nekdanje nomenklature in njenih tajnih služb. Nikakor pa se v njih niso končale. Teorija, ki je pomembno vplivala na domet razumevanja sveta, je marsikaj spregledala. Spregledala je nekdanje partijske kadre, ki so že maja 1990, nekaj tednov po volitvah, sedeli v prvi vrsti nedeljske maše. Spregledale je drzne novince, ki niso imeli nobenih zvez, a so jih hitro skovali. Spregledala je možnost, da bi bili v gospodarske malverzacije vpleteni pripadniki nove politične elite. In spregledala je možnost, da bi bili v gospodarske malverzacije vpleteni uslužbenci institucij, ki naj bi zagotovile moralno obnovo nacije. Povedano drugače: teorija, ki je napovedovala mafijski pohod nekdanjih komunističnih kadrov, ni mogla predvideti vratolomnih malverzacij finančne družbe, ki jo je ustanovila rimskokatoliška škofija, sicer graditeljica in varuhinja nove morale. Teorija, ki je razumevanje sveta gradila na seznamu članov centralnega komiteja, ni mogla predvideti, da bo čez dve desetletji na vrhu lestvice bogatašev človek brez političnih barv, ki mu je državni uradnik podaril frekvenco za mobilno telefonijo. Teorija, ki je z enim očesom gledala na seznam sodelavcev nekdanje tajne politične policije, z drugim pa na lastnike delniških paketov, je spregledala, da lahko gospodarske mahinacije izvajajo tudi bivši agenti tajnih služb, ki so v obveščevalnih vrstah pristali šele po uvedbi demokracije.
Slovenija je sicer država, ki ima z monopoli velike težave. Zagotovo pa nobena družbena skupina nima monopola nad sumljivimi gospodarskimi posli. Enako večja poštenost.

Ko gre za sume gospodarskih malverzacij, teorije, ki napovedujejo razvoj dogodkov, ne koristijo. Ni zgodovinskih zakonitosti, ki bi neizpodbitno veljale več kot enkrat. Pomembna so zgolj dejstva. In razumevanje teh dejstev v luči kazenskega zakonika.
Ko je Umberto Eco trdil, da je seznam izvor kulture, ki kaotično neskončnost spreminja v red, je spotoma podtaknil še manjšo provokacijo. Sam si je zastavil nesmiselno vprašanje, ki ga je pripisal trapastim novinarjem: katero knjigo bi vzel seboj na samotni otok? »Telefonski imenik,« si je odgovoril. »Z vsemi temi imeni lahko ustvariš čudovite zgodbe.«

Se tu skriva odgovor, kdo ima monopol nad gospodarskimi malverzacijami? Tisti, katerih imena so zapisana v telefonskem imeniku? Seznam je sicer bogat, zgodbe so najbrž res čudovite. Če pa bodo organi odkrivanja in pregona telefonski imenik vzeli kot končni seznam potencialnih storilcev gospodarskih kaznivih dejanj, bodo naredili nedopustno napako. V neverjetne zgodbe so vpleteni tudi tisti, katerih imen v telefonskem imeniku ni.